Udeleženci v verigah dobav blaga se ne soočajo le s poslovnimi problemi, posebnem problem so nesreče pri delu in prometne nesreče, v katerih je oškodovana oseba upravičena do denarne odškodnine. Standardna višina odškodnine, ki jo oškodovanci lahko pričakujejo pred sodnimi organi v Republiki Sloveniji, je namreč izjemno omejena.
Absolutni limit individualne odškodnine je celo pri najhujši škodi, to je s katastrofalnim izidom, omejen s prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, kot na primer v sodbi opr. št. II Ips 20/2010 z dne 16. 5. 2013 s približno 217 povprečnih neto plač (sedaj približno 200.000 EUR). Ta limit je bistveno zmanjšan glede na sodno prakso v 90-tih letih prejšnjega stoletja, saj je bilo na primer še v sodbi II Ips 323/94 z dne 8. 11. 1995 za prisojeno 453 povprečnih neto plač (sedaj približno 450.000 EUR). zato bo prizadeta oseba morala zavarovati svoje pravice do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in sodnega varstva (členi 14, 22 in 23 Ustave Republike Slovenije[1]) z ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki pa jo bo [tudi tukaj][2] pričakalo s prakso nesprejemanja tovrstnih primerov v presojo, češ da je »instančno sodišče v pravdnem postopku (predvsem Vrhovno, pa tudi višja sodišča), ki ima pregled nad celotno sodno prakso in njenimi trendi, v bistveno boljšem položaju za zagotavljanje uravnoteženih in usklajenih kriterijev za višino odškodnine za primerljive škode kot Ustavno sodišče.«[3]
Odškodnina je limitirana tudi z uveljavljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije, čeprav je med temeljnimi pristojnostmi te unije varstvo državljanov in prostega pretoka oseb. To sodišče je slepo za ugovore oškodovancev, da gre za očitno nesorazmerje dosojenih odškodnin v različnih državah članicah. Pri tem se sodišče opira na predloge generalne pravobranilke prof. dr. Verice Trstenjak, o ločenosti področij »prava o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in prava o civilni odgovornosti pri prometnih nesrečah, ki sta bistvena za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov oškodovancev prometnih nesreč,«in s tem »da so države članice proste pri določitvi ureditve civilne odgovornosti, ki velja za škodo, nastalo pri uporabi vozil, saj v pravu Unije na tem področju ni usklajene ureditve.«[4] Zdravilo zoper to slepoto bi bil ugovor prizadete osebe, državljana Evropske unije – ‘civis europeus sum’. Navedena sodna praksa namreč ovira pravico do prostega gibanja po Uniji oziroma preko nacionalnih meja držav članic. Odločitev o prostem gibanju je ovirana, ker se ob prometni nesreči v nekaterih državah članicah prisoja izjemno nizka odškodnina (na primer do 200.000 EUR ob katastrofalni škodi) – čeprav je obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti v Uniji krito za telesne poškodbe z minimalno zavarovalno vsoto 1.000.000 EUR na oškodovanca oziroma 5.000.000 EUR, če jih je v nesreči več.[5]
V Sloveniji torej celo ob katastrofalni škodi čaka oškodovanca v prometni nesreči odškodnina maksimalno do približno 200.000 EUR, neporabljena preostala razlika do obvezne zavarovalne vsote 1.000.000 EUR oziroma 5.000.000 EUR pa ostane zavarovalnici.
Žiga Stupica
(https://www.facebook.com/Dajatve)
[1] Ustava Republike Slovenije. Uradni list Republike Slovenije, številka 33I/1991 in naslednji.
[3] Iz 6.-B. točke obrazložitve Sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka Up-289/04-8 z dne 13. 10. 2005.
[4] Besedila v navednicah iz: 32., 34. in 50. točke sklepnih predlogov generalne pravobranilke Verice Trstenjak z dne 5. julija 2012 pred Sodiščem Evropske unije v zadevi C-300/10 (slovenska različica).
[5] A. točka, 1. odstavka, 9. Člena Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (Besedilo velja za EGP). Uradni list Evropske unije, L 263, 7. 10. 2009 in naslednji.
