ARHITEKTURNA DEDIŠČINA PIRANA NA FOTOGRAFIJAH BARBARE KOŽAR V MKI

0
188

V mesecu oktobru vas vabimo k ogledu nove razstave fotografij v Središče za samostojno učenje v Mestni knjižnici Izola. Arhitekturno dediščino Pirana je s fotoaparatom zabeležila Barbara Kožar, nekdanja učiteljica in knjižničarka v piranski osnovni šoli Cirila Kosmača in diplomantka Fakultete za management.

O razstavljenih črno belih fotografijah je zapisala: »Piran je slikovit, čudovit, star in hkrati mlad, barvit in črno – bel, … močno vsestransko razgiban biser Slovenije. Prepletanje slogov, ki so ga zaznamovali skozi stoletja s sodobno arhitekturo; uspešni  in ne tako dobro uspeli poskusi ohranitve tega enkratnega nasledstva kar vabijo fotografa,  da vsrka skozi svoj objektiv te trenutke, ki bodo zaznamovali sedanji čas.«

Barbara Kožar je  zaljubljena v Piran in njegove lepote, zato je zadnjih nekaj let njen najljubši hobi fotografiranje, preko katerega skuša oživljati lepote starodavnega mesta in jih približati ljudem. Njena prva  samostojna fotografska razstava je bila lani  v Apolonijevi palači v Piranu in  bila zelo dobro obiskana! Kmalu zatem je razstavljala Utrinke Pirana v Mestni knjižnici Izola. To je zdaj njena druga fotografska razstava v izolski knjižnici. Ob tej priliki sem ji postavila nekaj vprašanj, na katera je rada odgovorila.

Špela:  Barbara, ti si rojena Pirančanka. Bi se nam za začetek predstavila? Povej nam prosim kaj o svojem otroštvu v Piranu, o šolanju, poklicu.

Barbara:  Sem  Pirančanka v ravno pravih letih, pozitivka, optimistka, nasmejana  in sončna oseba z neizmernim veseljem do dela in druženja z ljudmi. Moj življenjski smisel je širiti okoli sebe ljubezen, samospoštovanje posameznikov, veselje do življenja in vrednot, ki so v življenju edine resnično pomembne. 

Odraščala sem v krasni, zelo povezani družini, polni medsebojne ljubezni in pozitivnih človeških vrednot.

Otroštvo pa je eden izmed najlepših spominov na Piran, je nekaj tako lepega, da o tem z veseljem govorim … žal mi je le, da moj sin v kaosu današnjih časov tega obdobja svojega odraščanja ni mogel doživeti na isti način.

 

Z odliko sem končala osnovno šolo, legendarna Piranska gimnazija pa mi je razširila obzorja ter pomagala dozorevati med puberteto.

Poizkus študija v Ljubljani je bil hitro končan, saj sem preveč pogrešala morje, domače in prijatelje, zato sem doštudirala na Pedagoški akademiji v Kopru, smer razredni pouk. Po študiju sem se takoj zaposlila v piranski osnovni šoli, kjer sem po 10 letih poučevanja zaradi poškodbe glasilke morala prestopiti v nove poklicne vode. Pridobila sem strokovni naziv višja knjižničarka, vendar sem to delo opravljala le nekaj let, saj me je moja neizmerna energija prav vlekla med ljudi. Zagotovo sem rojena z žilico, ki mi narekuje širiti svoja znanja in sposobnosti med druge. Prevzela sem vodenje študentskega servisa Študentek, ki sem ga sem v nekaj  letih   razvila v pravo manjše podjetje, na kar sem neizmerno ponosna. Na tem delovnem mestu sem ugotovila, da imam primanjkljaj ekonomsko računovodskih znanj, zato je bila zame edina možna pot vpis na koprsko Fakulteto za Management, ki mi je vsa ta znanja dala.

Posredovanje svojih znanj , širjenje pozitivne energije in svetovanje ljudem na področju razumevanja sebe in razreševanja svojih stisk je moj prepoznavni znak; v zadnjih letih pa me močno zaznamuje tudi ljubezen do fotografije, v katere lovim  lepote narave, ki nas obdaja in lepoto posameznika … četudi je skrita nekje globoko ….

 

 

Špela:  S fotografijo se ukvarjaš v zadnjem času, pa si že popolnoma osvojila tehniko fotografiranja  in že na prvi razstavi požela občudovanje obiskovalcev. Kaj te je spodbudilo, da si se začela ukvarjati s tem hobijem? Kakšen fotoaparat uporabljaš, kako iščeš motive in ali fotografije tudi računalniško obdelaš?

Barbara:  Kar vem zase, sem vsako svojo potovanje ali pomembne dogodke želela zabeležiti s fotografijo. Z enostavnim aparatom, ki je posnel najnujnejše 🙂 Zelo sem bila znana tudi po tem, da na skoraj na vsaki od mojih slik manjka del osebe, ki sem jo fotografirala 🙂

Dve leti in pol  nazaj me je poklicna pot odpeljala na severno Primorsko, v prelepi Most na Soči. Tam se je v meni nekaj prelomilo. Mislim, da sem tam v resnici doumela,  da sem po mamini strani daljna potomka Simona Gregorčiča, saj mi je Soča dobesedno v trenutku zlezla v srce. Po mojem mi poleg krvi po žilah teče tudi kanček Soče. Začela sem opažati detajle, trenutke, barve .. in jih beležiti. V tem času se je moj dolgoletni foto spremljevalec odločil, da je čas,  da se upokoji … in ko sem ostala brez fotoaparata, mi je bratranec, ki je bil slučajno na obisku,  za nedoločen čas – do nabave drugega –  posodil svojega Canona,  s katerim ustvarjam še danes.

Lani je bila moja fotografija na Facebook – u s strani uporabnikov izbrana za najlepšo fotografijo Slovenije, za kar so me nagradili s Panasonicovim fotoaparatom,  bratrančev pa  je še vedno zakon  … tisti pravi! 🙂

Motivov ne iščem, oni poiščejo mene. V vsakem dnevu, na vsakem kraju se ponuja toliko lepot, da sem včasih zvečer neverjetno utrujena,  ko slike prenesem na računalnik in jih samo pregledam. Življenje je pač lepo in lepote nas obdajajo, samo videti jih moraš. Pa seveda ujeti pravi trenutek.

 

Špela:  Tvoja prva razstava v domačem mestu je imela naslov Zaljubljena v Piran. Kaj je takega v tem mestu, da si tako zaljubljena vanj? In do kod sega ta ljubezen?

 

 

Barbara:  Piran je moj, je last ljudi, ki so v tem mestu rojeni in tistih, ki so si ga izbrali za svoje bivališče. Je velika ljubezen, ki je včasih vroče lepa in včasih boleče žalostna … vse to zgolj v soodvisnosti od ljudi, ki v njem živijo in z njim upravljajo.

Velikokrat sem se zaradi mnogih omejitev za prebivalce želela  preseliti, vendar je vedno prevladala ta prvinska ljubezen do mojega rojstnega kraja, ki je neverjetno lep. Težko mi je, ko pomislim, da bi lahko bil biser Jadrana, pa ni. Težko mi je, ko gledam ljudi, ki v iskanju boljših pogojev – pa čeprav s težkim srcem – odhajajo, težko mi je, ko vidim da je zanemarjen in propada.

Pa vendar se  sleherni dan trudim  dodati košček lepega vanj in upam, da se bo iz mozaika drobnih del spet sestavila krasna celota. Iščem lepote in jih predstavljam ljudem, poskušam pa tudi opozarjati na stvari, ki so nujno potrebne sanacije. Ne nazadnje pa je Piran tudi eno izmed najbolj fotogeničnih mest, kar jih poznam.

Ljubezen do Pirana je tako močno čustvo, da ga ne morem omejiti. Je tu in vedno bo.

 

Špela:  Na svoji prvi razstavi v izolski knjižnici si predstavila piranske utrinke, pa tudi sončne zahode, morje, valove  in živali. Pritegnejo pa te tudi ribiški motivi in tako so se  na nekaterih fotografijah znašli ribiči in ribiške barke. Zdaj pa si s fotoaparatom zabeležila piransko arhitekturno dediščino. Kaj je po tvojem značilno za Piran in kaj mu daje dušo?

 

Barbara:  Piran so v prvi vrsti Pirančani. In to so zame ljudje, ki jim je za Piran mar. Ni nujno, da so tu rojeni, je pa izredno pomembno, da so ga vzeli za svojega in da se do njega tako obnašajo. Piran so starčki, ki se sprehajajo  naokrog in se predajajo sončnim žarkom ter predajajo svoje spomine mlajšim generacijam. Piran so otroci in mladež, ki se še vedno – čeprav z omejitvami, ki jih mi nismo imeli –  neobremenjeno igrajo na ulicah in v svoji preprosti nedolžnosti še vedno vidijo lepo prihodnost. 

 

In ne nazadnje … so Piran vsi kulturni spomeniki,  ob katerih obiskovalcem zastane dih … od beneških hiš, palač … do obzidja in mnogih sakralnih objektov  ter – k sreči – vedno številnejših galerij, kjer lahko ljudje vidijo, kaj je Piran nekoč bil … in kar v mojem upanju nekoč spet bo.

 

Špela:  Kaj načrtuješ v tem letu, ki se je komaj začelo? Boš imela še kakšno razstavo v Piranu? Kaj pa kje drugje? Se udeležuješ tudi foto natečajev, delavnic, srečanj? Imaš morda svojo spletno stran, kjer si lahko radovedneži ogledajo tvoja dela?

 

Barbara:  Načrtov je ogromno, fotoaparat je moj stalni spremljevalec. V Piranu bo letos zagotovo moja nova razstava s povsem novo tematiko, ki pa jo bom trenutno zadržala zase. Presrečna sem bila, da je bila moja prva sprejeta s tako odprtimi rokami; da je bilo že na otvoritvi navkljub slabemu vremenu prisotnih toliko meni ljubih ljudi pa tudi Pirančanov, ki smo drugače bolj znani po tem, da smo jeseni in pozimi bolj zapečkarski. Presenetilo me je veliko število znanih fotografov, ki so jih pritegnila moja dela in njihove iskrene čestitke ob mojem talentu. Očitno ni nikoli prepozno. Vse to mi daje novo energijo pri novih projektih. S svojim obiskom me je počastil tudi ameriški veleposlanik, gospod Joseph Mussomeli, ki je moje slike videl na Facebooku in si jih je želel ogledati tudi v živo, saj ima zelo rad Slovenijo in Piran. 

 

Ker sem močno prisotna na svetovnih socialnih omrežjih, sem dobila že nekaj povabil od drugod po Sloveniji,  priprave že potekajo.  Dodelala sem globoko, povezovalno tematiko, za katero sem prepričana, da bo zelo dobro sprejeta.

Spletna stran je v nastajanju, saj me izredno veseli povpraševanje po mojih izdelkih. Do končnega izdelka pa je večina mojih najljubših slik objavljenih na mojem Facebook profilu. Nekoč sem za darila izbirala  knjige, sedaj podarjam fotografije … v vsaki je del moje duše.

Uspešno sem se udeležila kar nekaj natečajev, kjer sem vedno pristala na vrhu. Potrebna nova znanja trenutno nabiram preko prijateljev, knjig in spleta; v bližnji bodočnosti se bom zagotovo udeležila kakšne delavnice, saj so moje slike skoraj povsem neobdelane, ker se skrivnosti čarobnega Photoshopa šele učim.

Najlepša pohvala ki sem jo dobila od enega najboljših slovenskih fotografov, je bila, da moje slike odražajo mojo pozitivno energijo, sončnost, otroškost in pravljičnost … in da naj se tega držim, ker je komerciale dovolj.

 

Špela:  Ker je razstava v knjižnici, je seveda kar razumljivo vprašanje, ali rada bereš in kakšne knjige so ti najljubše? Ne nazadnje si bila kar nekaj let knjižničarka v piranski osnovni šoli.

 

Barbara:  O ja, berem, berem 🙂 Že od malega sem bila pravi knjižni molj .. in to sem še vedno. Berem vse, kar me pritegne. Trenutno nisem v fazi globokih razmišljanj, tako da sta Kafka in Dostojevski na razpolago na knjižničnih policah 🙂

Berem potopise, življenjske zgodbe, biografije …. ne otepam pa se niti lahkotnih romanov, ki mi razbremenijo prepolno glavo in me od srca nasmejejo.

Moja zadnja branja so bolj duhovne narave, saj želim širiti svoja obzorja tudi na malo manj znana področja.  Naša podzavest in duša sta tako močni energiji, da mi je žal, da se več ljudi ne odloči stopiti iz začrtanih poti v neznano in tvegati, da si olajša življenje.

Trenutno pa so na moji nočni omarici že skoraj prebrane Antične pripovedke. Tega znanja v šoli nisem osvojila in včasih sem prav smešna, ko listam po knjigi nazaj da povežem razne bogove in polbogove J

 

K sreči  – pa čeprav se morda sliši smešno in je bilo zagotovo najtežje obdobje mojega življenja-  so negativni  ekonomski premiki in recesija močno udarili tudi mene … in so ponovno na plan privrele vrednote, ki so zame v življenju resnično pomembne : ljubezen, mir v srcu in iskrenost, poleg zdravja seveda.

 

Špela:  Imaš morda še kakšen hobi in kaj najraje počneš v prostem času?

Barbara:   Sem človek tisočerih želja in idej, zato mi hobijev nikoli ne manjka. V prostem času se zadnje leto veliko ukvarjam s prostovoljnim delom in pomočjo ljudem, ki nimajo skoraj ničesar. Poskušam jim pomagati po svojih najboljših močeh. Včasih je dovolj zgolj prijazna beseda, pozdrav in nasmeh. Rada se družim s prijatelji, v zadnjih letih so se izkristalizirali tisti pravi in v njihovi družbi neizmerno uživam. Pa še stvari, ki bi morale biti vsem samoumevne : sinovi obiski, ki so, odkar se je preselil v Ljubljano,  še bolj dragoceni; druženje in izmenjava mnenj  – tudi nasprotujočih si – s svojo družino. Vsak od nas živi svoje življenje in se ne vmešuje v življenje drugega. Stati ob strani človeku tudi takrat ko se z njim ne strinjaš je zame brezpogojna ljubezen.

Špela:  Barbara, zahvaljujemo se ti za pogovor. Morda bi ti še sama dodala kakšno misel za naše bralce? Kaj takega, kar sem te pozabila  vprašati, pa bi še rada podelila z nami? Ali pa kakšno spodbudno misel za popotnico?

 

Barbara:   Življenje je eno in edino. Vsak zagrenjen trenutek je izgubljen čas. Ko vam je najbolj hudo,  se spomnite na vsak lep trenutek, ki ste ga doživeli in verjemite, da vas čaka še neizmerno mnogo takih.  Vem, da je za to potrebno ogromno volje in dela, se pa zagotovo obrestuje.  In ko vam je najlepše … ne pozabite svoje sreče deliti z drugimi. Tako bomo ponovno sklenili nasilno pretrgan krog ljubezni do sebe, bližnjih in sveta okoli nas.