Tokrat se nam bo predstavili avtorji aktualne razstave: HudBrotherhood vol 1.
HudBrotherhood je kolektiv, ki ga sestavljajo Domen, Matevž in Lenart, trije bratje milenijci, ki se v resničnem življenju lepo obnašajo in plačujejo davke, da se lahko njihovi alter egi v miru upirajo definiciji. Ali so to morda najbolj beli rapperji, kot je to še zakonsko dovoljeno? Težko je biti “street” v državi, kjer se vlaki premikajo tako počasi, da jih lahko tagaš med vožnjo. Če kaj, se bratje zelo dobro zavedajo absurda uporniškega kolektiva v družbi, ki ji vrhunec državljanjske nepokorščine predstavljajo odprta smučišča. Ravno tako pozabite na učbeniške kritike kapitalizma, HudBrotherhood ve, da če imaš škrge, si pač riba – vsi, ki kličemo kapitalizem naš ekosistem, imamo flete iz Ikee, grobo izrisani renesančni kipi na njihovih slikarijah pa imajo Ikea torbice, uzije, Yankee kapice, Louis Vitton torbice, emojije melancane namesto penisa, zlatne lance. Ali bi člani HudBrotherhood sodelovalci pri udarcu ulice, ki bi spremenil družbeni red v nekaj boljšega? Pa ja, v trenu oka. Ampak vmes bi po appu plačali položnice in poklicali starše, da so v redu, pospravili kakec za psom in si na izložbi ogledali popuste, preden bi zabrisali vanjo cegel, ki bi ga kupili od lokalnega, brezglutenskega opekarja. V nasprotju z žalostnimi idealistni njihove generacije, ki že dvajset let napovedujejo smrt kapitalizma in še vedno mislijo, da bodo to dosegle električne kitare, so HudBrotherhood svojo glasbo prepustili semplanju, snippetom iz pop kulture, vse zmiksano do nerazpoznavnosti. Da, HudBrotherhood so multitalenti, multiinštrumentalisti, samo multikulti ne, čeprav “vibe” je že tak – vsi trije so, eden sicer samo kak mesec v trebuhu, najnežnejša leta preživeli v Bostonu in tako bili eni izmed petih Slovencev, ki so v devetdesetih videli več kot enega človeka drugačne barve kot kefir. Spoštovanje hip hop ritmov, street estetike in rimoklepaštva morda izhaja od tam, morda pa iz njihovega drugega doma, kjer so preživeli formativna leta – bujnega ljubljanskega geta Nove Jarše, ki prek šmartinke hrepeneče zre na impozantni BTC in City Park, dva simbola slovenstva, kamor greš “na polno trošit”, če ti je v tem sistemu uspelo in kamor greš prodajat za 5 na uro, če še čakaš na ta uspeh. Ne pozabite – v kapitalizmu smo vsi milionarji, samo 99% nas je še v čakalnici! Ampak HudBrotherhood so več kot deli, ki to bratovščino sestavljajo – privrženi so tej geto romantični estetiki, preveč iskreno imajo radi drug drugega, da bi kadarkoli bili rivali – ustanovni akt te druščine ni bil nikdar potreben, ker so preprosto samo poimenovali ljubezen in spoštovanje, ki od nekdaj obstaja med njimi. Pod vso navlako sodobnega treša in duhovitosti je umetnost treh bratov in prijateljev, ki se zavedajo vse bizarnosti in dragocenosti trenutka, v katerem ustvarjajo. Umetnost kolektiva HudBrotherhood lahko beremo tudi utopično vizijo Slovenije, če bi znali kot družba sintetizirat naše najbolj zanimive elemente – smo tako zahojeni ljubitelji mesnin in branilci lastnih ozkih meja kot goreči jugonostalgiki in balkanofili, konstantno smo na robu tega, da bi postali normalna evropska država 21. stoletja in Ljubljana urbano mesto, pa nam naše lastne ambicije in hrepenenje po povprečju to vedno znova preprečujejo. HudBrotherhood daje na platno in v glasbo tisto, kar bi lahko Slovenija bila, če bi imeli smisel za humor in ljubezen do drugega, drugačnega. Naši geto optimisti bodo vztrajali, za nas, namesto nas.
Tekst: Nejc Gazvoda
S kolektivom HudBrotherhood se bo pogovarjal naš umetniški vodja in kustos, glasbenik in likovnik
Miha Erič.
