Preden je izšla dvojezična zbirka v Salernu, seveda pod budnim očesom in prevajalskim peresom Jolke Milič, sem ji dejala, da ne želim kronologije na zavihku knjige. Strinjala se je in namesto bi(bli )ografskih podatkov predlagala danes objavljeno pesem. Menila je, da ta pesem o avtorici »pove več kot vsako naštevanje podatkov«.
Listam po knjižici Jolkizmi in preberem njen preblisk: »Z vsako minuto žalosti si zapravimo šestdeset sekund življenja.« Kljub temu, kljub njeni vedri ostrini, še vedno težko verjamem, da je odšla.
Naslovnica Jolkine knjižice Jolkizmi slika Jolko v mladih letih, med travami, v naravi. Fotografija mi razodeva, da je imela rada trave. Morda ji je zato bila današnja pesem tako blizu.
VČASIH nisem znala sezuti
čevljev sleči nogavic
in pogrezniti stopala med sveže
in rosne trave pa tudi suhe
po senu dehteče
Včasih nisem znala razpreti kril
svojih rok
in stisniti sončne tipalke
v objem
Včasih se nisem znala zluščiti
do kože
in se noro povaljati z zemljo
v ljubezen
…………………………………………………
A VOLTE non sapevo togliermi
le scarpe sfilarmi le calze
e affondare i piedi nell’erba
fresca e rorida e anche secca
fragrante come il fieno
A volte non sapevo spiegare le ali
delle mie braccia
e stringere al mio petto
le antenne solari
A volte non sapevo sgusciare
dalla mia pelle
e rotolarmi per terra
pazza d’amore
( *Prevod iz slovenščine: Jolka Milič)
