KAMEN V MOZAIKU, URBANEM OKOLJU IN NARAVI
Joži Bukovšek, likovna pedagoginja, je pred nekaj meseci je na stenah ustvarjalnosti v Mestni knjižnici Izola pripravila retrospektivno razstavo svojih slikarskih del, tokrat pa se nam predstavlja kot fotografinja in ustvarjalka mozaikov. Razstavo si lahko ogledate do konca julija, v času odprtosti knjižnice. Vabimo vas tudi k branju pogovora z umetnico.
Že kot otrok ste radi risali, tako izbira študija verjetno ni bila težka?
Odločitev za študij likovne pedagogike je bila zame močna in sem pri njej tudi vztrajala. Zato sem zlahka sprejela tudi selitev v Maribor. Ljubezen do ustvarjalnega dela in do likovne umetnosti nasploh je bila močna privlačna sila. Res se spomnim risb s kemičnim svinčnikom, te sem jih mimogrede zarisovala v zvezke, ki sem jih našla doma. Od vedno pa me je privlačevala svetloba in rada sem opazovala, kako se v različnih delih dneva odziva v naravi in v stvareh. Ob profesorjih slikarjih pa sem se navdušila nad slikarstvom in barvnim izražanjem.
Prihajate iz Medvod, zdaj živite v Izoli, delate v Kopru. So likovne razstave tudi način, kako se vključiti v novo okolje?
Nisem pomislila, da bi to naredila s tem z namenom. Je pa to spontana posledica. Moj prvotni namen je – predvsem in najprej- , da bi likovna dela s postavitvijo sploh lahko zaživela. Mislim namreč, da se to zgodi takrat, ko dobijo odziv v opazovalcu. Ko pustijo v njem nek okus. Ko se v opazovalcu nekaj zgane. Strinjam se, da likovno ustvarjanje izvira iz potrebe umetnika po izrazu, vendar če platna ostajajo v omari, zmanjka ključni delček. Morda bi lahko naredila primerjavo s pekom, ki ponoči peče kruh in pecivo ter zjutraj z njim ne postreže v svoji pekarni. To bi bilo zares škoda. Zagotovo pa tudi pek porabi kakšno noč samo za iskanje dobrega recepta! J Kadar umetnik nima ustvarjalnega obdobja, je to čas, ko na skritem nastajajo nove stvari in se zato še niso rodile.
Živeli in delali ste tudi v Rimu. Kako združujete tako različne svetove in kako vas te izkušnje bogatijo?
V Rimu sem delala z mladimi, ki so želeli svoje življenje postaviti na trdne temelje in preživeti leto dni z drugimi mladimi z vsega sveta. Kaj naj rečem … skupaj smo odkrivali lepoto! Tako drug v drugem, v umetnosti Rima in pa nenazadnje v lepoti tišine, odnosa z Bogom. Vesela sem, da sem jim lahko predala tudi likovna znanja, saj me navdušuje, kadar mlad človek odkrije svoj potencial v ustvarjanju! Predvsem pa sem prepričana, da moramo mladim dati kvalitetne kriterije za lepo in dobro in verjamem, da si te kriterije lahko pridobijo tudi preko likovne umetnosti. Kateri slovenski pevec je že pel »Ljubiti resnico, častiti lepoto, mar isto ni to? …« ?
Ukvarjate se s slikanjem, mozaiki, fotografijo… Sem kaj pozabila?
Ja, ilustracije. Ravno je v tisku otroška bogoslužna pesmarica »On živi!« založbe Emanuel, ki sem jo opremila z ilustracijami.
Vaše fotografije so pritegnile že veliko obiskovalcev. Tokrat vas je navdihnil kamen v urbanem in naravnem okolju, pa tudi kot mozaik. Kako sicer izbirate motive in kje ste se učili mozaika?
Mozaik je moja stara ljubezen! Obravnavala sem ga že v diplomskem delu in ustvarjala mozaike v keramiki. Izkustveni stik z rimsko umetnostjo in bližina Ogleja sta mi pa dali izredno močno željo po izdelovanju mozaika v kamnu! Po znanje sem šla v sosednji Trst v atelje mozaičarke in pedagoginje, gospe Stefanie Pocecco. To je bila čudovita izkušnja oblikovanja kamna in v knjižnici so na ogled moji prvi izdelki. Motiv za fotografije sem preprosto prilagodila mozaikom: kamen. V svojem fotografskem arhivu sem poiskala fotografije s to tematiko in pravzaprav nisem imela težkega dela! Tako sem presenečena spoznala, da me motiv podzavestno zanima že ves čas.
Kaj pa je potrebno za dobro fotografijo?
Fotografija je umetnost, ki tako kot ostale likovne tehnike tudi potrebuje tako občutek zanjo kot tehnično spretnost. Se pa pri fotografu prepozna, kje je bolj domač. Ko govorim o občutku, mislim na smisel za kompozicijo, zlati rez, občutek za motiv, ugodno ujet trenutek, barvno usklajenost itd. Moj izziv še ostaja tehnično delo, medtem ko zares zlahka odkrijem zanimive motive. Mogoče mi pri tem pomaga pra-občutek za iskanje svetlobe in težnja, da jo ujamem v kader spomina ali v tem primeru: v fotografski kader.
Se lahko že veselimo vaše naslednje razstave?
Če bo priložnost, z veseljem. Zagotovo pa ne bom nehala ustvarjati.
Pogovarjala se je Špela Pahor
