Razstava Vitez, dama in zmaj je lansko pomlad kot ena izmed najboljših slovenskih razstav prejela Valvasorjevo nagrado. Njena avtorja sta arheolog in zgodovinar mag. Tomaž Nabergoj in dr. Tomaž Lazar iz Narodnega muzeja. Razstava je na ogled do 9. februarja 2014 v prostorih Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi. O razstavi smo se pogovarjali s Tomažem Nabergojem.
1. Slovenci še danes gojimo podobo o srednjem veku kot o obdobju, ko je bila večina slovenskih kmetov tlačanov, ki so jim vladali tuji fevdalci. Cele generacije slovenskih najstnikov bolje poznajo tuje plemiške junake kot je legendarni kralj Artur kot pa plemenitega Lambergerja, gospode Turjaške ali grofe Celjske. Slovensko zgodovinopisje je začelo šele v 80-tih letih 20. stoletja bolj sistematično in neobremenjeno preučevati srednjeveško plemstvo in viteze na Slovenskem. Katere so bile najpomembnejše, najvidnejše plemiške rodbine srednjega veka z ozemlji na današnji Sloveniji?
Vprašanja plemstva in rodbin srednjega veka v slovenskih dežel je precej zapleteno in zahteva posebno obravnavo. Na naši razstavi smo prepletali dva pojma: viteštvo in plemstvo. Vendar se v okviru naše tematike nismo posebej ukvarjali s posameznimi rodbinami, smo pa predstavili, tako s predmeti kot s podatki, vsaj nekatere. Seveda so na prvem mestu in najbolj poznani grofje Celjski. So pa obstajale še različne druge rodbine, tako višjega kot nižjega plemstva do ministerialov in militov. Vzemimo na primer grofe Goriške, ki so imeli zelo veliko vlogo za slovensko zgodovino. Če omenjamo zgodnje rodbine, ki so pomembne za oblikovanje posameznih dežel, so to npr. koroški Spanheimi za deželo Kranjsko. Veliko vlogo so imele rodbine kot so bili Auerspergi oziroma Turjaški ali Višnjegorski, na Štajerskem predvsem gospodje Ptujski, obstajale so tudi manjše kot so bili Čreteški ali Šumberški. Ko smo postavljali razstavo, se nam je zdelo pomembno, da ne opozorimo samo na viteze kot na bojevnike srednjega veka, ampak tudi na plemstvo kot sestavni del slovenske zgodovine.
2. Kdo so bili vitezi? Ali so to lahko postali tudi možje, ki niso bili plemiškega rodu?
Načeloma so bili vitezi plemiškega rodu. Plemič je bil tisti, ki se je rodil plemenitim staršem in je že z rojstvom dobil status plemiča. Vitez pa svojega položaja ni podedoval po starših, ampak si je moral ta status pridobiti tako, da se je dokazal kot vojak. Načeloma so na slovenskem ozemlju v 12. in 13. stoletju postali vitezi pripadniki predvsem nižjega plemstva, celo osebno nesvobodni militi in ministeriali. Poznamo primere iz evropske zgodovine, kjer pa plemstvo ni bilo izključen pogoj za viteštvo. Načeloma so bili vitezi plemenitega rodu. Niso pa bili vsi plemiči vitezi.
3. Čas srednjega veka naj bi bil prežet z vraževerjem, s skromno izobrazbo,nepismenostjo. Dr. Nataša Golob je v zborniku Dama, vitez in zmaj opozorila, da je »… renesančni človek le stopil na ramena svojega srednjeveškega prednika, od njega prevzel duhovno moč, radovednost, v literaturi pa izoblikovanost jezika, v katerega je prelil tako rekoč vsakršne oblike in namene.« Z viteštvom so bili povezani mnogi obredi in navade, v katerih se je kazala izjemnost viteškega rodu. Kaj bi lahko povedali o vitezovi izobrazbi in etičnem kodeksu v srednjem veku?
Najprej je zanimivo, da je novi vek z renesanso vzpostavil svoj odnos do obdobja, ki ga je imenoval srednji vek tako, kot naša doba vzpostavi odnos do preteklih stoletji, tudi do srednjega veka. In se seveda običajno soočamo s takšnimi in drugačnimi stereotipi, z bolj popreproščenim gledanjem. Tudi za pojem viteštva, za njegovo vlogo v srednjeveški družbi velja, da so splošna mnenja v javnosti nekoliko površna. Ni nujno, da so bili vitezi samo bojevniki, ki so znali vihteti meč. Seveda so lahko poznali praznoverje, čeprav so bili sestavni del krščanske srednjeveške družbe. Morali pa so se naučiti različnih veščin, pridobiti znanja. Ne samo rokovanja s konjem in ježe, bojevanja na prvem mestu, morali so poznati omiko, bonton. Če so se naučili kakšnega tujega jezika v tedanji družbi, ki je bila bolj mobilna, kot se nam zdi, je bilo zelo dobrodošlo. Hkrati pa je bilo zanje zelo pomembno, da so si v tem vendarle plemiškem svetu pridobili določena znanja, ki so bila sestavni del kulture, kot so igranje na instrument, petje, ples. Vitez ni bil samo bojevnik. V mirnem času, pa tudi, če je odšel na pohod, je imel skrb za svoje gospostvo, družino, podložnike… To pomeni, da se je moral ukvarjati z zelo banalnimi, vsakdanjimi gospodarskimi obveznostmi. In če se z njimi ni ukvarjal on, je to opravljala njegova žena oziroma tisti, ki ga je nadomeščal. Danes je tudi zaradi skromne ohranjenosti virov težko splošno govoriti o izobrazbi vitezov in bontonu. Dejstvo pa je, da so se določena načela, obnašanja vitezov ohranila kot bonton. Še danes rečemo: »To pa ni bilo viteško!«, če se nekdo ne obnaša po pričakovanjih. Po drugi strani pa je zelo pomembno, da je bil vitez kot sestavni del srednjeveške evropske družbe zavezan določenim vrednotam, idealom. Predvsem v okviru trojnega služenja, ki ga je izpolnjeval: služil je svojemu fevdalnemu gospodu, Bogu in svoji izbrani dami. To je bila idealna shema, ki je določala mesto viteza v družbi. Seveda so se vitezi med sabo zelo razlikovali; bili so »dobri« in »slabi« fantje.
4. Kako je potekalo »izobraževanje« v viteza?
Načeloma je bodoči vitez pri šestih, sedmih letih postal najprej paž, pri dvanajstih oproda, pri enaindvajsetih letih naj bi bil goden, da z obredom povitezitve postane vitez, bojevnik, potem, ko se je izkazal na bojnem polju. Marsikdaj zaslužni bojevniki niso postali vitezi pri enaindvajsetih letih, ampak pri tridesetih ali celo štiridesetih letih. Nekateri, ki si niso mogli privoščiti statusa viteza tudi z ustrezno pripravljenostjo skrbeti za svoj stan, niso nikdar prejeli tega naziva. Obred povitezitve se razlikuje po stoletjih, hkrati pa se razlikuje po deželah.
5. Začetki viteštva segajo v Francijo, odkoder so se razširili po vsej Evropi. Položaj viteza se je spreminjal. V 11. stoletju je bil drugačen kot ob zatonu poznega srednjega veka. Kako bi opisali bistvene spremembe?
Viteštvo je v Evropi pojav, ki se oblikuje najprej izrazito v Franciji v 11. stoletju. Vendar ima svoje začetke že v zgodnjem srednjem veku kot odgovor na nova družbena in politična razmerja v Evropi po padcu Rimskega cesarstva. Ko se oblikujejo nova kraljestva, nove države, se soočajo z nomadskimi konjeniki, vojščaki z Vzhoda, se pravi Huni, Avari, Madžari, Pečenegi… Različna ljudstva, ki so vpadala v zgodnjesrednjeveško Evropo, so prinesla s seboj novo vrsto konjeniške opreme: brzda, stremena, ostroge in sedlo. Ta oprema je pomembna zato, ker so se na podlagi soočenja s konjeniškimi ljudstvi prilagodile vojske zgodnjesrednjeveških držav, recimo Franke. Oblikovala se je konjenica, ki postane sčasoma elitni del zgodnjesrednjeveških vojsk in vzpostavila so se nova razmerja, ki skladno z razvojem fevdalnega reda pripeljejo do razvoja viteštva. Vitez je bil v osnovi težko oklepljen oborožen konjenik, ki je služil gospodu, in dobil je v zameno posest s podložniki. Sčasoma postanejo vitezi, ki so pogosto iz nižjih slojev plemstva, tudi višji plemiči. Celo vladarji hočejo biti vitezi. Znan je primer Ladislava Posmrtnega, ki se je rodil leta 1440 po smrti svojega očeta Albrehta II. V spletkah, kdo bo prevzel ogrsko krono, ga je njegova mati Elizabeta Luksemburška, hčerka Barbare Celjske in cesarja Sigismunda Luksemburškega, dala okronati v znameniti zgodbi, kot jo v svojem dnevniku opisuje njena dvorna dama Helena Kottaner. Opiše, kako so ukradli krono svetega Štefana in z njo okronali malega Ladislava. A pred kronanjem so ga tudi povitezili, čeprav je bil še dojenček. Viteštvo se je moralo prilagajati tako družbenim kot tudi vojaškim spremembam, ko se je uvajala nova taktika, ali novo orožje, na primer strelno orožje, topovi. Vloga konjenice se je spreminjala, viteška vojska se je umaknila najemniški vojski. Skladno s tem sta se spreminjala vloga in položaj vitezov. Vitezi v novem veku, 16., 17., 18. stoletju, ne dobijo več svojega položaja zaradi vojaških zaslug, ampak ga lahko dobijo zaradi svojega službovanja, lojalnosti vladarju. To so »vitezi po pismu«, povitezeni z dokumentom, ki ga izda vladar.
6. Na razstavi si lahko ogledamo tudi film o forenzični rekonstrukciji lobanje Ulrika II., zadnjega grofa Celjskega.
Ulrik II. Celjski je poleg njegovega deda Hermana II. najpomembnejši plemič slovenskega ozemlja srednjega veka. Interpretacije so z današnje pozicije sestavni del vedenja, ki ga imamo o grofih Celjskih. Vemo, da ga je Enea Silvio Piccolomini, ko se je postavil na cesarjevo stran, imel za zelo slabega človeka in je vse Celjske opisoval zelo negativno. Medtem ko je bil za Johannesa Rotha, ki je napisal pogrebni govor za Ulrika II., pa je bil Ulrik izjemen človek, »luč viteštva«. Leta 1430 je Ulrik II. odšel na potovanje v Španijo. Na razstavi imamo razstavljeno listino, ki je zadolžno in zastavno pismo, v katerem je zapisano, da si je Ulrik pri svojem očetu leta 1429 sposodil 32 000 ogrskih zlatnikov. Podatki o njegovem potovanju so zanimivi tudi zato, ker kažejo, da je kot pomemben srednjeevropski plemič šel na pot s svojim plemstvom, v katerem je bilo 60 bogato opravljenih konjenikov, najbrž je bilo okrog 100 ljudi. V Španiji je bil gost dveh kraljev: kastiljskega in aragonskega. Romal je tudi v Santiago de Compostello in po mnenju dr. Miha Kosija tudi odšel na križarski pohod proti Mavrom. Zanimivo je pismo njegovega deda, Hermana II. iz leta 1429, ki ga piše velikemu mojstru nemškega viteškega reda v Prusijo: ko bo šel njegov vnuk Ulrik II. v Španijo, se bo na poti v Novgorod v Rusiji ustavil pri velikemu mojstru v Prusiji: naj mu da nekaj sokolov za domov. To izjemno pismo kaže, kako povezan je bil najvišji sloj evropskega plemstva. Leta 1430 je imel štiriindvajsetletni Ulrik II. Evropo skoraj na pladnju. Na potovanje je odšel verjetno preko italijanskih oziroma francoskih dežel v Španijo, potem pa se je čez francoske in nemške dežele, čez Prusijo namenil v Rusijo v Novgorod. Nimamo nobenega dokumenta, ali je bil kdaj v Rusiji, ampak predstava, ki jo imamo o celjskih grofih, mora vključevati njihovo prisotnost na evropskih prizoriščih, bodisi da je šlo za diplomatske misije, dinastično politiko, ali rodbinske povezave.
7. Poznate morda kakšen pregovor, rek, ki se je ohranil iz srednjega veka?
Obstajajo reki, ki so značilni za posamezne obrede, kot je povitezitev. Ko je leta 1377 odšel avstrijski vojvoda Albreht IV. na viteški pohod v pokrajino ob Baltiku Samogitijo, so bili na tem pohodu tudi trije grofje Celjski. Herman I. Celjski je po bitki, v kateri se je vojvoda izkazal, povitezil vojvodo. Dvignil je meč, udaril po njem častni udarec, verjetno na rame, in rekel: »Bolje vitez kakor hlapec!«. Ta rek je eden izmed značilnih rekov, ki jih poznamo vsaj še v enem primeru. Ko je Herman I. Celjski povitezil vojvodo, je ta sam povitezil še 74 drugih kandidatov za viteze, ki so bili na tem pohodu. Herman pa je pripravil gostijo za vse, kjer so dobro jedli in pili. Kot zanimivost: med drugim so pili vino, ki se v viru omenja kot Wipacher – se pravi vipavec.
Razstava je na ogled do 9. februarja
Narodni muzej Slovenije – Metelkova
Maistrova ulica 1, Ljubljana
(vhod s ploščadi Muzejske četrti)
Odprto:
od torka do nedelje: od 10. ure do 18. ure
