Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo dopolnjuje pisateljski opus Vitomila Zupana, opus pravljic za otroke, ki obsega pripoved Potovanje v tisočera mesta, slikanico Plašček za Barbaro in v zaporu napisano pesnitev Dežela koprnenja.
Pisatelj Vitomil Zupan je bil leta 1938 štiriindvajsetletni mladenič, ki se je zaljubil v Nikolajo. Za Božič ji je nameraval pokloniti pravljico. Napisal jo je s čudovito pisavo, okrasil z rdečimi in zlatimi črkami, jo ilustriral in sešil v zvezek. Med vsak list je vložil prosojni papir, vsako poglavje ima ilustracijo. Knjiga je vezana z zlato vrvico in spravljena v prelepi, ročno izdelani škatlici. To je najstarejša znana pravljica tega pisatelja, tokrat prvič objavljena. Kdor želi videti Zupanove ilustracije in iluminacije, si lahko knjižico ogleda v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (MAPA 1, inv. št. 4/2008). Za prvo izdajo, za to čudovito priložnost, je pravljico ilustriral Damijan Štepančič.
Življenje mladega pisatelja se je zasukalo zelo nepravljično. Nenadoma je moral odpotovati in vrnil se je, ko se je začela druga svetovna vojna. Pravljico je nosil s seboj. Po vojni je pustil partizansko torbo pri svojem prijatelju. Ničesar ni imel. Ničesar ni hotel vzeti in ni mu bilo všeč, kako so njegovi tovariši jemali, kar ni bilo njihovo. To je bil eden od glavnih razlogov za to, da je bilo njegovo življenje tudi po vojni zelo nepravljično. Doživljal je prav tisto razuzdanost zmagovalcev, ki jo je kot prerok opisal že v tej pravljici.
Vitomil Zupan se je po drugi svetovni vojni poročil z Nikolajo Dolenc, imela sta dva sinova. Ko drugi še shodil ni, je morala Nikolaja na prisilno delo, Vitomil pa v zapor zaradi pogumne neuklonljivosti. Božična pravljica je ostala nepodarjena. V zaporu je Vitomil Zupan pisal pesmi, veliko veliko pesmi. Petindvajset pesniških zbirk! Pesmi je pisal skrivaj. Čopič si je naredil iz las in iz dlak zaporniške odeje, črnilo pa iz kave, krvi in pepela. Zvezal jih je v snopiče. Vse je posvetil Nikolaji. Ko so ga izpustili iz zapora, je pisal romane. Veliko romanov. Tudi pesmi, vse do smrti. Tudi te je potem spravil v kovček.
In kje se je potikal naš šejk? Partizanska torba je ves čas čakala pri prijatelju. Ko je prijatelj umrl, je prišla v roke njegovi ženi, gospe Cici Kolar. Zdela se ji je hudo grda, prašna, že plesniva. Zavrgla jo je, a to, kar je bilo njej, je podarila čudovitemu mlademu igralcu Metodu Pevcu. Ta je prav takrat, leta 1980, igral v vlogi glavnega junaka v filmu Nasvidenje v naslednji vojni, ki je bil posnet po Vitomilovem romanu Manuet za kitaro. Kakšno naključje! Ta igralec, zdaj priznani režiser in pisatelj, je leta 2007 vse podaril meni, jaz pa sem poskrbela, da je zdaj varno spravljeno v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
In kakšen pravljični čudež! Med papirji iz partizanske torbe je tudi Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo. Vitomil Zupan jo je torej nosil s sabo, ko je živel v ilegali, ko je bil v toborišču Gonars, pa skozi bitke kot partizan, verjetno tudi takrat, ko se je s tramvajem odpeljal do skrajnega roba okupirane Ljubljane in odšel v partizane. V romanu Komedija človeškega tkiva opisuje to vožnjo. Junaka je spremljalo dekle. Želela sta biti skupaj do zadnje postaje na Viču. Nista se smela pogledati, da ne bi kdo opazil njune ljubezni in hrepenenja!
Če se ne bi zgodilo vse, kar se je, in tako, kakor se je, bi bila ta pravljica bodisi izgubljena ali pač zaprašena triinsedemdeset let stara romantično simbolistična slovenska pravljica. Opazili bi jezikovne staromodnosti, iskali bi pomene besed, ki morda kaj pomenijo, tako kakor naj bi recimo Čezme pomenil "črni izvir". Skušali bi razvozlati pripise v arabskem jeziku (kakor jih je uporabil tudi kasneje v poeziji, ki jo je pisal v zaporu). Čudili bi se imenom rož in ptičev, eksotičnih dreves, žlahtnih kamnov, opazili bi najrazličnejše živali, čudili bi se živobarvnosti pisateljeve domišljije. Brali bi v ritmu mladega jezdeca, ki jezdi z mečem osvajat svet.
Pravljica je nastal istega leta, kot je izšel roman Vladimira Bartola Alamut. Pravljice Tisoč in ena noč so bile takrat že več kot petdeset let prevedene v slovenščino, pisatelj jih je najbrž poznal iz otroštva. Prebiral pa je tudi francoske pesnike, angleške romantike in gotske romane. Prav gotovo je poznal stare arabske pesnike in indijske epe. Zanimal se je za stari indijski jezik sanskrt. Ta pravljica je torej izvir njegovega kasnejšega pisanja.
Ker pa se je zgodilo, kar se je, in ker se je zgodilo tako, kakor se je, in ker je Vitomil Zupan pač pisatelj tako žlahtnega kova, iz kakršnega resnično je, potem moramo to pravljico brati s spoštovanjem in občudovanjem. To pa ni težko, saj je ta pravljica čudežna. Napisana je bila iz ljubezni. Ohranila se je po čudežnem naključju. Govori o čudežnosti sveta, o čudežnih silah dobrega in zla, o rečeh, ki jih moramo prepustiti usodi, času, neznanemu. To je pravljica o vojnah in smrti, o zasužnjenih ljudeh in živalih, a napisana je bila v veri v ljubezen. Govori o ubijanju iz sovraštva in pohlepa, a predvsem o plemenitem dajanju, žrtvovanju in umiranju iz ljubezni. Ljubezenski rubin je zgneten iz sedmih kapljic krvi sedmerih ljubezni, ki so močnejše od smrti. Kdor podvomi v tako ljubezen, ne more več ljubiti in ne more biti ljubljen. Tak človek je lahko samo ropar, ki strahuje puščavo.
In zgodilo se je, da "duh puščavskih roparjev" resnično še straši, ne le po puščavi, tudi po naši deželi. "Ljudje ne umirajo več iz ljubezni, raje živijo." Svetu vladajo zvesti pajdaši šejka, ki je podvomil v ljubezen. In Zemlja je vedno bolj puščavska in vedno bolj nas je lahko strah.
In zgodilo se je, da nas lahko reši samo tisočletni modrec, ki nas bo napotil k ljubezni. Je Vitomil Zupan njegov sel?
