Po skoraj neprespani noči morava vstati ob 5:30. Odpraviva se na vlak in 45 minut kasneje prispeva v Suzhou. Neprijetna stvar pri potovanju je slabo vreme. Tudi ta dan nisva imeli sreče. Ko sva zapustili železniško postajo, je že začelo deževati. Pred postajo pa so naju dobesedno obkolili razni turistični vodiči. Malo sva razmišljali, ali bi ali ne bi, kajti nobena ponudba ni vključevala vsega, kar sva si želeli ogledati. K odločitvi naju je prisilil dež in sva dali tistih sto yuanov, pa naj bo, kar bo. Na koncu se je izkazalo, da odločitev ni bila tako napačna. Najprej sva si ogledali Ribičev vrt (kitajsko Wangshi yuan). Zasnovan je bil v dinastiji Južni Song (1127–1279), v dinastiji Qing (1644–1912) v času cesarja Qianlonga (vladal od 1736 do 1795) pa je dobil današnje ime. Ni kaj za reči, Kitajci so bili mojstri v oblikovanju vrtov. Med seboj se prepletajo bivalni prostori in vrt. Vse je urejeno tako, da se popolnoma zliješ z naravo. Poti po vrtu so speljane tako, da nikoli ne hodiš po isti poti. To je značilno za vse kitajske vrtove. Naše pojmovanje vrtov je čisto drugačno. Vrt je v prvi vrsti namenjen sprostitvi, misliš samo na to, kako se sprehajaš. Skrite potke, ki niso vidne z vseh strani, drevesa, okna in vrata raznih oblik. Pogled z različnih strani ponuja veliko lepote. Ta vrt je pripadal upokojenemu uradniku s cesarskega dvora. Vse pofotkava, da bi doma lahko pričarali vsaj del tiste lepote, ki sva se je naužili.
Suzhou je med tujci bolj poznan kot kitajske Benetke. Ja, kitajske. Skomercializirano, turistično mesto, ki samo po sebi ne izgleda preveč lepo. Turistična agencija naju malo »prinese okoli« in morava za drugi vrt (Yiyuan – vrt veselja) še doplačati. Lilo je kot iz škafa, pa še priganjali so nas, da moramo na hitro okoli. To je značilnost kitajskih turističnih ponudb. Povsod te na hitro vržejo iz avtobusa in rečejo, da imaš 15 minut časa. In če zamudiš samo dve minuti, že vsi mencajo in te grdo gledajo, kako da oviraš njihov izlet. Okrog sem letala z dežnikom v eni in fotoaparatom v drugi roki, da sem lahko nekajkrat pritisnila na gumb. O kakšnem uživanju v vrtu lahko samo sanjaš. Zato sem raje sam svoj gospodar in načrtujem vsa potovanja sama. Po ogledu parka naj bi nas peljali v svilarski muzej, ki sva si ga resnično želeli videti in vodička naju je prepričevala, da gremo res tja. V bistvu pa so nas pripeljali v neko trgovino s svilenimi izdelki in seveda poskušali od nas potegniti kar se da veliko denarja. Dobro, razumem, smo pač njihov vir zaslužka. Da pa bi imeli kaj posebnega za kupiti, se ni bati. Vse to lahko kupite v kateri koli kitajski trgovini v Sloveniji. Po »nakupovanju« so nas spet na hitro »odvrgli« v neki gostilni in smo kosilo morali pojesti po hitrem postopku – 20 minut. Nato pa spet na avtobus in naprej do slavnih kitajskih Benetk. Moram vam zaupati, da začetek ni bil nič kaj obetaven. Okolica ob kanalu ni izgledela ravno lepo. Malo sva se že jezili, kako grdo so naju spet povlekli za nos. Toda kmalu je sledilo prijetno presenečenje. Dež se je nekoliko ustavil in iz kabine čolna smo lahko stopili na palubo. Fantastičen prizor. Res zelo lepo. Samo na žalost je prehitro šlo mimo in 20 minut kasneje smo bili spet na avtobusu na poti do Severnega templja (Beisi ta), ki ima ogromno pagodo, v katero se da povzpeti in od koder vidiš cel Suzhou. Trik pa je bil v tem, da so jo obnavljali in da je edina stvar vredna ogleda. No, da ne bo pomote, plačali smo polno ceno vstopnice, nihče pa niti omenil ni, da jo restavrirajo. Na koncu so nas zapeljali še v trgovino s čajniki, kjer so nam pokazali in razložili, kako jih izdelujejo. Joj, in midve tujki nisva hoteli nič kupiti. So naju prav grdo in postrani gledali. Ko sva se vrnili na železniško postajo, bi morali na vlak čakati še dobre tri ure in to se nama res ni dalo. Poskusili sva svojo srečo in uspešno zamenjali karti za povratek v Šanghaj. Dobili sva samo stojišči, pa nič zato, vožnja ni dolga. Dobili sva vlak, v katerem so spalnike »preuredili« v sedišča. Vsaka spodnja postelja je imela na steni tri številke, torej za tri sedeže, he he, kar zabavno. Nama pa še stati ni bilo treba, sva namreč izkoristili stranske sedeže.
