Kelti so zapustili granitne prašiče, Rimljani veličasten akvadukt, Mavri utrdbe, kastiliski kralji pa gradove in ogromne cerkve
Ko te cesta mimo pašnikov z biki in konji pripelje na tisoč metrov visoko planoto osrednje Španije, se ti kot prikazen nariše mesto Segovia, ki od daleč spominja na ogromno ladjo. Za krmilo služi dvonadstropni rimski akvadukt, jambore predstavljajo cerkveni stolpi, premec pa veličastni grad Alcazar, zgrajen na robu skalnatega previsa. Vsak zavojevalec je v tem mestu, ki šteje za svetovno dediščino in je pod pokroviteljstvom Unesca, pustil svoj pečat. Zapuščina je tako obilna in bogata, da prebivalstvu daje osnovni kruh, saj je turizem glavna gospodarska panoga. In Španci se tega zavedajo, zlasti zdaj, ko je kriza tudi njim navrgla nadležno brezposelnost, kar kaže nekaj napol opuščenenih tovarn na robu mesta.
Še potres mu ni mogel do živega
Vstop v Segovio je pod arkadami veličastnega vodnega viadukta, največjega v Španiji, zgrajenega pred dva tisoč leti, s pečatom izklesane rimske volkulje na vrhu. Ko so se Rimljani širili po Iberskem polotoku, so brž ugotovilI, da visoko skalovje sredi planote nudi imeniten prostor za vojaško trdnjavo, le vode nima. Napeljali so jo iz petnajst kilometrov oddaljene reke Frijo izpod visokih gora tako, da so iz granitnih kamnov zgradili 720 metrov dolg in 30 metrov visok viadukt s 166 stebri in to brez malte. Most, zgrajen leta 74 pred našim štetjem, je tako trden, da mu tudi strahotni potres iz leta 1511 ni mogel do živega. Naj dodam, da je potres prizadel celotno Evropo, porušil velik del gradov po Avstro-Ogrski, našo Idrijo pa zravnal z zemljo.
Še več; meščane je akvadukt oskrboval z vodo do začetka dvajsetega stoletja!
V samem mestu je potres napravil več škode, med drugim je zrušil stolnico iz dvanajstega stoletja. V njej je bila leta 1474 Isabel Catolica oklicana za kastilsko kraljico. Po potresu so zgradili novo, večjo in bogatejšo v poznogotskem slogu in jo kasneje dopolnili še z baročnim oltarjem.
Z Isabel se je odprla Indija Koromandija
Kraljica Isabel je ena najpomembnejših španskih kraljic. S poroko s Ferdinandom Aragonskim je namreč postala prva španska kraljica, saj je tedaj prišlo do združenja vseh španskih provinc oziroma kraljevin. V Segovio se je kraljevski par med poletji rad zatekel zaradi hladnejšega podnebja in jih preživljal v ogromnem gradu Alcasar, zgrajenem na mestu, kjer je bila nekoč rimska in potem mavrska trdnjava z vodovodom iz časov rimskega imperija.
Ime Alcasar je sicer arabsko ime za trdnjavo. Zanimivo je, da je kraljica Isabel dala poglobiti vodni obrambni kanal okrog gradu, da bi se počutila varnejšo. Ko pogledaš s kamnitega mostu v prepad, se ti zavrti v glavi.
Kraljica je sicer najbolj znana zaradi Krištofa Kolumba, saj si brez njene podpore in denarja ne bi mogel privoščiti zgodovinskega podviga odkritja Amerike.
In potem se je Španiji zgodila Indija Koromandija, saj so se tone zlata več stoletij valile iz Južne Amerike. Veliko ga je ostalo v cerkvah in v trezorjih, skritih pod zemljo. To bogastvo je kasneje zelo zanimalo Napoleona, a so ga zviti Španci vendarle prelisičili. Tudi grad v Segovii je poln podzemnih skrivnosti. Nekateri trdijo, da bi se tam našel tudi kak skriti zaklad.
Lutke pa kar na tleh in za šankom
Španska mesta in tudi Segovia premorejo toliko veličastnih spomenikov, palač, gradov – teh je kar 2000 – umetnin, nakita, zlata, dragih kamnov, da se ti zvrti v glavi. Res je, da so utrpeli vrsto vojn, najhujša je bila državljanska v začetku dvajsetega stoletja, a jim je bila prihranjena rušilna moč in morija druge svetovne vojne. Imeli so srečo.
Samo v Segovii s 30 tisoč prebivalci štejejo 13 velikih cerkva in 7samostanov. Čez dan se tam valijo reke turistov – le pozimi jih je malo, ker je tu hladno – po cerkvah z zgodbami, ki ti tako napolnijo glavo, da si na koncu že čisto zmeden. Zgodovina je blišč in beda, je kri, trpljenje, goljufija, sreča.
A glavo si ohladiš zvečer, ko se pomešaš z domačini, ki jim je nočno sprehajanje zakon. Tam se namreč kar naprej kaj dogaja. Mesto slovi po raznovrstnih predstavah in festivalih, saj se zvečer spremeni v en sam oder. Mene so najbolj presenetili lutkarji, zbrani na mednarodnem festivalu, ki so tam kar sredi mesta na tleh pripovedovali pravljice otrokom, igrali in prepevali na trgih, zvečer pa so imeli predstave kar za marsikaterim šankom v zabavo odraslim. Veselo, sproščeno s kozarcem sangrije ali domačim viskijem dikkom v rokah!
Še prašiči imajo svojo zgodovino!
Na nekem ostanku rimskega mozaika sem zasledila prizor vojaka, ki se bori z ogromnim veprom, divjim prašičem. Res je, da so jih pobijali za hrano, a v tem primeru ima mozaik še drugo plat: iberska planota še ni odkrila skrivnosti, zakaj so Kelti, prvotni prebivalci teh krajev, tako častili prašiče, da so jih klesali iz kamenja v velikosti medveda in jih postavljali vsepovsod, kjer so prebivali. Je to bila sveta žival? Je to bila žrtev bogovom? In za nameček so ti kamniti pujsi edini spomin na Kelte. Danes predstavljajo spominke za turiste.
A zgodovino so pujsi pisali tudi v času 300-letne arabske zasedbe Iberskega polotoka do 1085. leta. “To je bilo edino blago, ki ga nam Arabci niso pokradli, saj muslimani ne marajo svinjine. Zato pa to meso še danes častimo in ga ni omizja v gostilni, ki si ne bi za predjed najprej privoščil pršuta,” mi je razložil gostilničar s pladnjem pršuta v rokah. Dobroto je pokapljal z olivnim oljem in ga rahlo posul s parmezanom. Nebeški okus, ki ga je škoda pokvariti z drugo hrano, ki običajno sledi kot glavna jed …
Pršut je najljubša mesnina, saj ti ga ponudijo tudi ob kosilu in celo zajtrku! Gorje, da bi se v teh krajih znašel kak tajkunski volkodlak in si upal uničiti kak španski mip. Povedali so mi, da so ponosni na to specialiteto in gledajo pod prste rejcem, da živali zdravo hranijo. In te farme so posejane tudi po segovijski planoti. Na njej se pasejo še biki, krave, sicer pa je previsoko, da bi tu uspevalo poljedelstvo. Začuda pa sem opazila, da je konec maja tu cvetela mediteranska brnistra, medtem ko so se na bližnji gori še svetlikale zaplate snega.
