Odslonil sem desko, otipal pehar, zgrabil pest hrušk ter jih stlačil v žep; nato še eno in še tretjo, tako da sem imel obadva žepa nabasana. Ko sem spet prislonil desko ter se izvil izza omare, sem bil zasopel in poten.
Šla sva s sestro za hišo, legla sva v travo kraj plota ter sva jedla.
Ali nisva se spogledala ves čas in tudi smejala se nisva.
Tako sva se gostila dan za dnem, pod večer, ko so se drugi podili po »mesarjevih kladah«, ko je bila mati pri sosedi, oče pa v krčmi.
Občutek greha se je bil skoraj popolnoma izgubil; že sva se smejala ter govorila nebrzdano o svojem skritem početju.
(Ivan Cankar, Pehar suhih hrušk, ilustrirala Jelka Godec Schmidt, Založba Mladinska knjiga)
