Večletno sodelovanje z Willemom van Hestom in Ronom Blom, slikarjema in grafičnima oblikovalcema z Nizozemske, je botrovalo dvema razstavama slovenskih likovnih ustvarjalcev v tej severni deželi. Trenutno v Stedelijk Museum v Schiedamu (Giudici Kapel) in v galeriji Pand Paulus, prav tako v Schiedamu, razstavljajo: BOGDAN ČOBAL, ČRTOMIR FRELIH, KLEMENTINA GOLIJA, SIMON KAJTNA, JANKO KASTELIC, DAVID LIČEN, JANKO ORAČ, RUDI SKOČIR, ETKO TUTTA in KLAVDIJ TUTTA. Skupino slovenskih slikarjev je izbrala in na odprtju predstavila umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn. Izbrani avtorji so se z organizatorjema razstav že pred tem srečali na Mednarodni likovni delavnici »Slovenija, odprta za umetnost« na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Tam sta avtorja posnela tudi dokumentarni film o ustvarjalnem utripu sinjevrške delavnice in ga ob slovesnem odprtju razstave predvajala.
Bogdan Čobal svoje koloristično polne in harmonične likovne zapise gradi na sistemu vertikal in horizontal. Ta postane armatura slike, ritem, v katerem avtor sooča nasprotja med spontanimi, intuitivno vodenimi in čustveno dinamičnimi deli proti racionalnim, premišljeno pozicioniranim. To je red, ki brzda njegovo poteznost, rob, ob katerem se mora poteza čopiča umiriti, celo zaustaviti, da nato dobi novo vzgonsko moč.
Človeški lik je temeljna okupacija akademskega slikarja Črtomirja Freliha. Je vsebina in nosilec likovnega razglabljanja na mejni črti med abstraktnim in figuralnim, enovitim in fragmentiranim, materialnim in duhovnim. Je lik, ki ga avtor stilizira, omejuje na zgovorno bistvo, preoblikuje v nekakšno arhetipsko znamenje. Beleži ga s prodorno, odločno in oblikotvorno potezo.
Slikarske vizije Klementine Golija so položene v slojevito slikovno prizorišče, obogateno s kolažem, z večplastnimi barvnimi nanosi in črtnimi sledmi. V njenem likovnem rokopisu odmevajo diametralna nasprotja med slikarskim in grafičnim, kontrastiranja med radoživimi in prefinjeno nežnimi barvnimi nanosi, med ekspresivnostjo in poetično vznesenostjo lirično občutenih naglasov. Celotno dogajanje pa usmerja poglabljanje dvodimenzionalne slikovne ravnine, ki vselej vodi k viru svetlobe.
Za slikarja Simona Kajtno je realnost inspirativna, a hkrati izmuzljiva, je modernistično razgrajena, potujoča med fizičnim in metafizičnim, zdaj prepoznavna, že v naslednjem trenutku pa zastrta, zreducirana na pripovedno bistvo, potopljena v materialnost barv, v njihove dinamične odnose in zabrisana s široko, odločno potezo.
Večplastna slikovna tkiva Janka Kastelica so prostor slikarskih in grafičnih intervencij. Poteza čopiča se oplaja v barvah krajine in se podaja v raziskovanje pomenljivosti štirih elementarnih znamenj. Linija se dotika njene realnosti, takoj za tem pa se že zgublja v fragmentih, v na bistvo zreduciranih arhitektonskih oblikah, v linijskih poudarkih, ki so del slikarjevega pomenljivega simbolnega repertoarja.
V delih Davida Lična so elementi pripovednosti iz avtorjevega življenjskega prostora transformirani v oblikovno poenostavljeno in domišljijsko dopolnjeno govorico. Fragmente vidnega avtor inscinira v nenavadne, nadrealistično učinkujoče kompozicije, v katerih je interakcija med posameznimi deli nenaravna, nelogična in se lahko udejanja le na nivoju idejnega. Likovne zgodbe zaživijo z jasno vlogo risbe, ki je ogrodje, v katerega se naseljujejo živahne barve.
Ustvarjalnost Janka Orača je zaznamovana z modernizmom. Čeprav jo lahko opredelimo kot abstraktno, v njej odkrivamo posamezne prepoznavne vsebine. Neposreden slikarjev izbruh sporočilnosti je zaupan barvam. S plastenji, prekrivanji in odkrivanji, s prelivanji in presevanji ter z zanimivimi kombinacijami ustvarja avtor nove, prefinjene barvne tone in jim daje samosvojo plemenitost. Iz neštetih barvnih tančic pa izstopi in suvereno spregovori poteza.
Na slikovnih odrih Rudija Skočirja svoje raznolike vloge odigrava lik ženske, vselej tipiziran in prepoznaven, pa tudi individualiziran. Avtor ga uteleša z mojstrsko dovršeno in izrazno močno risbo, kateri pridružuje skrbno izbran, sugestiven in simbolen kolorit, postavljen na skupni barvni imenovalec. Njegova ženska pa je vpeta v pestro, večplastno, pomenljivo, s tehniko kolaža vzpostavljeno okolje.
Ustvarjalnost Etka Tutte je likovna igra, v kateri se vizualizira sestavljanka poenostavljenih, na bistvo zreduciranih, ploskovno obravnavanih elementov, ki postanejo bogat znakovni repertoar metaforičnih, simbolnih in asociativnih namigov. Čeprav so fragmenti nepogrešljivi deli njegovih skoraj ornamentalno nasičenih konstrukcij, v njih dominirajo figuralni liki, zabeleženi z jasno, tekočo konturno sledjo.
Klavdij Tutta je v Mediteranu, v njegovih naravnih danostih pa tudi v odsevanjih njegove kulture in mitologije, našel bogato tematsko izhodišče. To je milje, ki vznemirja avtorjevo ustvarjalno domišljijo in jo staplja v dve motivni načeli, krajinsko in figuralno, prepojenimi z močjo osebne raziskovalne, radožive in domišljijske biti. Ta mu je omogočila, da vizualni vir navdiha preigrava v neštetih likovnoformalnih domislicah in vsebinskih izpeljankah.
Razstavi posredno zrcalita tudi pomembnost povezovanja in srečevanja umetnikov in umetnosti, katere se je ob organiziranju mednarodnih likovnih delavnic vselej zavedal tudi Klavdij Tutta in tako pred 16 leti prvič organiziral Mednarodno likovno delavnico Slovenija, odprta za umetnost« na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. In prav iz nje so se stkale strokovne in prijateljske niti, ki so pripeljale do pričujočih razstav. Nizozemska strokovna in ljubiteljska javnost pa je z izjemnim zanimanjem sprejela drobec raznolike slovenske likovne ustvarjalnosti.
