SLOVENSKO MLADINSKO GLEDALIŠČE 2021/22
PALOMA
Igrajo:
Dario Varga – Direktor, Poročeni delavec
Romana Šalehar – Tajnica, Delavka
Iztok Drabik Jug k. g. – Tovariš, Delavec
Tamara Avguštin k. g. – Potnica, Delavka
Stane Tomazin – Umetnik, Delavec
Draga Potočnjak – Čistilka, Poročena delavka
Ideja, koncept in režija: Brina Klampfer
Eldorado ali zlato obdobje nekega kraja bi lahko poimenovali predstavo, ki jo ustvarja Brina Klampfer z ekipo. Še natančnejši naslov bi lahko bil Sanje, ki jih nismo sanjali. Brina Klampfer, ob Kaji Blazinšek; soavtorica teksta in hkrati režiserka predstave, se je odločila raziskati zgodovino kraja, v katerem se je rodila, in dogodke, o katerih starejši krajani še vedno pripovedujejo vsem, ki so jih pripravljeni poslušati.
Dogodke preteklega stoletja. In se nekoliko temeljiteje posvetiti zlati dobi sedemdesetih let, ki je pomenila razcvet za celotno okolico. Duhovita, grenko-sladka uprizoritev se naslanja na zgodbo o tovarni Paloma – Sladkogorska, ki je proizvajala higienski papir za vso nekdanjo Jugoslavijo in ki je pravzaprav razlog, da se je okoli nje razvilo naselje. Mlada ekipa ustvarjalcev se je lotila razmisleka o nostalgičnosti za socialističnim obdobjem, za spominom, vpisanim v generacije, ki so ga okusile, in tiste, ki ga niso – ali predstava o nekdanjih »boljših« časih temelji na resničnosti ali je vse skupaj le utvara? Intimne zgodbe krajanov, iz katerih izhaja, pa hkrati odpirajo vrsto širših družbenih tem: Kako so politični projekti izgradnje krajev vplivali na življenja ljudi? Kakšna je v takem kontekstu usoda malega človeka? Kako s tem shajati danes?
***
Vsaka slovenska vas ima šolo, gostilno in cerkev. Sladki Vrh ima šolo, gostilno in tovarno. Torej je jasno, kam je treba po pomoč. V tovarno. V nekem obdobju, ko je vladalo geslo Tovarne delavcem!, so ljudje to razumeli zelo dobesedno in njihovo življenje se je tako prepletlo s tovarno, da je bilo prav vse odvisno od tega, kako je dihala, se razvijala in živela. Še dolgo po tem, ko je tovarna začela propadati in omenjeno geslo že dolgo ni veljalo več, je njihova duša kričala: Pa kaj delajo z našo fabriko? Še danes, ko tuji lastniki podirajo stroje in jih uničujejo, marsikomu ni povsem jasno, kdo jim je to dovolil-oni prav gotovo ne.
Pa ne gre za tovarno, ampak za simbol, ki je v teh krajih v nekem obdobju človeku dejansko predstavljal bistvo – gre za NEKAJ, kar ljudje potrebujemo, da lahko verujemo, sanjamo, si postavljamo cilje, se ob tem sami razvijamo in gremo naprej. Avtorici teksta sta se vsega skupaj lotili premišljeno in zanimivo. Zgodbo sedemdesetih let prejšnjega stoletja v tekočem in lahkotnem dialogu pripovedujeta skozi usta delavcev in vodilnih v tovarni. Med njimi skorajda ni razlik: vsi se srečujejo na istih mestih in se ubadajo z istimi težavami, da celotno življenje teče kot v domači dnevni sobi. Ampak … Kako lepo je reči vsi smo ena sama velika
družina! Vendar smo hkrati tudi različni, predvsem pa smo večni nergači. Delavci nergajo, ker imajo njihova stanovanja zgolj 70 m 2, vodilni pa imajo svoje hiše; vodilni nergajo, ker niso zadovoljni drug z drugim; delavci napadajo drug drugega, ker imajo moralne predsodke; vodilni nergajo, ker je nekje še nek svet, ki ne razmišlja enako kot oni. A eno so zgodovinska dejstva in sanje o preteklosti, nekaj drugega pa je, ko danes mlad človek te zgodbe pregleda in do njih zavzame odnos. V zlati dobi se ljudje pogovarjajo o ženski, ki si je, ker je mož
pil in jo pretepal, na podstrešju prerezala žile, vendar ne dovolj odločno, tako da so jo po treh dneh našli še živo, nato pa je pred njihovimi očmi umrla. Pa v isti sapi o novem stroju, zaradi katerega je dobilo delo tristo ljudi, pa o možu, ki je na veselici pomotoma ubil svojo ženo; in o kulturnem domu, ki so ga zgradili; in o učiteljih, ki so igrali predstave za vso vas in tudi na gostovanjih; pa o štirinajstletni deklici, ki je rodila otroka poročenega moškega in so jo izključili iz šole – a tudi moškemu so policaji izrekli opomin; pa o avgustovskih bolniških staležih, ko se je tovarna skoraj ustavila zaradi »epidemije spravljanja pšenice«. V spominih so vse to samo zgodbe, v očeh mladega človeka danes pa ta mešanica vsakodnevnega življenja, brez poveličevanja dobrih in dramatiziranja slabih dogodkov, razkriva duhovit, nenavaden odnos do sveta in življenja. Besedilo, skratka, spretno in duhovito pripoveduje zgodbo neke ali, recimo, vsake preteklosti, obenem pa nas ves čas nevsiljivo nagovarja, naj
vlečemo vzporednice s sedanjostjo; te niso poudarjene ali vzpostavljene na »prvo žogo«, vendar so ves čas prisotne. Grajenje trdne skupnosti in ponos množice ob dosežkih, vprašanje žensk in njihov odnos do sveta, problem varnosti in strahu, samozadostnosti …
Si znamo danes predstavljati kraje na meji, kjer bi se z vso silo in predanostjo borili za obstoj
slovenskega jezika in pripadnost novoustanovljeni državi? Ali poznamo zgolj takšne, kjer je najmanjša brezposelnost v državi, ker vsi prebivalci, ki nimajo dela, ali upokojenci, ki ne morejo preživeti, hodijo nekaj ur tedensko v Avstrijo pomivat posodo, čistit ali se zaposlijo v McDonalds’u? Pa so pred sto leti za svoje vasi, svojo zemljo in svoj dom stali na barikadah. Je to nemoč države, je to globalizacija? Ti ljudje sicer še vedno živijo tu, doma, na kmetih, v
tovarni, na svoji zemlji. Samo varnosti in vere nimajo več. Njihov »bog« ne stanuje več v tovarni, ampak v denarju, ki jim je dosegljiv v tujini. Vendar besedilo ne govori o tem, besedilo govori o veri, zaupanju in se trpko nasmehne ob dogodkih iz preteklosti, ki je bila prav tako kruta in neizprosna, kakor je današnji čas, a vodilo je bilo vzvišeno, pomembno, človeka vredno.
Besedilo ne govori o Sladkem Vrhu, ne govori o Sloveniji, ne govori o Evropi … Zanesljivo pa govori o človeku.
Predstava je bila med gledalci sprejeta z velikim navdušenjem in že med samo predstavo in po njej z bučnim aplavzom.
Zapisala: Maja Drolec
