Režija: Michał Borczuch
Zasedba
- Mark Jacob Cavazza
- Damjana Černe
- Daša Doberšek
- Voranc Mandić
- Vlad Novak
- Ivan Peternelj
- Draga Potočnjak
- Matija Vastl
Ustvarjalci
- Dramaturgija: Tomasz Śpiewak
- Prevod izhodiščnega gradiva: Tatjana Jamnik
- Scenografija in kostumografija: Dorota Nawrot
Zgodba
Gledalci v predstavi spremljamo ukvarjanje se s knjigo, zgodbo ameriške pisateljice Maggie Nelsone, ki je v resnici zgodba o družini izobčencev in čudakov, o ustvarjanju in oblikovanju kvirovske družine (pojem kvirovski; pomeni drugačno, kot je v uveljavljenem redu družine ali skupnosti; to so istospolne družine.)
Kako slovenska družba sprejema drugačnost?
Zgodba se odvija v okviru knjige Maggie Nelson, ki še ni prevedena v slovenščino, ampak je uporabljena kot navdih za raziskavo v tukajšnjem okolju. V predstavi spremljamo štiri pogovore. To je slika homoseksualnih parov in zakoncev, ki si v vsakdanjem življenju v glavnem prizadevajo, da bi se prilagodili.
Maggie Nelson prav tako živi znotraj zgodbe, vendar jo bistveno bolj postavlja pod vprašaj in jo spodkopava.
V predstavi se vse giblje po treh narativnih (pripovedovalskih) ravneh. Intervjuji so priskrbeli raznoliko gradivo. Vsak od njih bo na odru dobil avtonomen prostor in drugačen značaj. To je poskus, da bi energijo izvirnega srečanja prenesli v gledališko situacijo. Na drugem mestu je tu narativ, navdihnjen z zgodbo Maggie Nelson – igra jo Daša Doberšek –, povedan z njenega vidika. Zgodba »zaljubljene pisateljice« ima drugačno odrsko obliko, zlasti je v njej pomenljiv proces pisanja knjige. Tretja raven pa je potovanje Iggyja (igra ga Voranc Mandić) in Alice. Iggy je sin, fant, katerega spočetje in rojstvo sta opisana v Argonavtih. To je vidik, ki so ga iznašli pri prirejanju besedila: fantazija o otroku, ki je »zlato runo«, in ki ga zdaj gledamo kot adolescenta. Živi v prihodnosti, njegova družabnica je Alice, umetna inteligenca, ki jo igra Damjana Černe. To narativno perspektivo so ustvarili, da bi dobili še en dostop do knjige Maggie Nelson, ki je prvenstveno avtobiografska pripoved ženske.
Zdelo se je neprimerno, da bi kot gejevski režiser, moški, stopil v njene čevlje in na novo upovedil njeno zgodbo. Maggie vidim kot intelektualko, potopljeno v preprosto, vsakdanje življenje – piše knjigo, medtem ko skrbi za pastorka, ki je še majhen, hodi na pisateljska srečanja in predava na univerzi. Toda zaradi dodatnega, lokalnega slovenskega pogleda Amerika preneha biti tako velika, oddaljena in splošna. /režiser Michal Borczuch/
Mitološki argonavti so po svoje prisotni tudi v Ljubljani ali na njenih obronkih.
Argo je metafora za spremembo, s pomočjo katere pisateljica pripoveduje zgodbo o družini in skuša zaobjeti dinamiko nenehnih sprememb. V predstavi pa so argonavti igralci, ki vstopajo v kvirovske domove, da bi postali del družbene spremembe, ki pravkar poteka.
Na odru ni zgodbe o Jazonu in argonavtih – vendar pa je metafora ladje Argo pomemben del knjige Maggie Nelson. Ta tema je vpletena v predstavo: »Argonavti, ki med potovanjem obnavljajo svojo ladjo, ne da bi spremenili njeno ime.‘ Kakor se posamezni deli ladje Argo sčasoma zamenjajo, čeprav ladja ohranja isto ime, tako se vselej, kadar ljubimec izreče stavek ‚Ljubim te‘, njegov pomen z vsako uporabo prenovi, kot da‚ dolžnost ljubezni in govorice temelji na tem, da istim besedam daje nove in nove poudarke, zaradi česar nastaja še neslišani jezik‘.« (citat iz Argonavtov Maggie Nelson)
Gledalci smo predstavo pospremili z bučnim aplavzom.
Predstavo sem si ogledala in zapisala: Maja Drolec
