SMG; Ljudje, kraji in stvari

0
134

SMG; Ljudje, kraji in stvari

  

Duncan Macmillan

Prevod: Andrej E. Skubic

Režija: Matjaž Pograjc

Dramaturgija: Evelin Bizjak

Scenografija: Miloš Narobe

Igrajo:

Daša Doberšek: Terapevtka, Liam Hlede k. g.: Scenski delavec, Reševalec, Klara Kastelec k. g.: Emma 2, Meredith, Nataša Keser: Emma 1, Laura, Klemen Kovačič: Emma 4, Shaun, Janja Majzelj: Emma, Maruša Oblak: Mama, Ivan Peternelj: Foster, Robert Prebil: Oče, Matej Recer: Paul, Katarina Stegnar: Zdravnica, Blaž Šef: Emma 3, Jodi, Matija Vastl: Konstantin, T, Vito Weis: Mark

 

Duncan Macmillan je večkrat nagrajeni britanski dramatik in režiser, znan po delih, ki raziskujejo teme ljubezni, izgube, duševnega zdravja in človeškosti ter so obenem pretresljiva in dajo misliti. Pisanja se loteva iskreno in čustveno poglobljeno ter težke snovi pogosto raziskuje s pomočjo prepleta občutljivosti in humorja. Macmillan se v drami ne izogiba težavnim platem odvisnosti in njenega zdravljenja, a odgovorov na vprašanja upravičeno ne ponuja. Emmo (Janja Majzelj) obdajajo ljudje, ki bi ji radi pomagali, ona pa se bojuje z njimi! Sama je svoja lastna antagonistka. Ni samo zgodba o izkušnjah odvisnikov, ampak tudi njihovih družin in ljubljenih. Občinstvo občuti, kaj pomeni izdano zaupanje. Proti koncu drame je trenutek, ko se naklonjenost zaradi ene same besede prevesi in se nam za hip odstre pogled v to, kako je bilo vsa ta leta živeti z Emmo. Zanjo nam sicer ne postane vseeno, kljub temu pa nam pomaga razumeti njene starše. Tako kot pri rehabilitaciji gre tudi pri tem za sočutje, razumevanje in povezanost.

Drama Ljudje, kraji in stvari Duncana Macmillana je osvetlila s perspektive, ki ponuja dragocene uvide v boj likov z odvisnostjo in razkriva vplive primarnih družinskih odnosov na kompleksen proces človeškega razvoja. Iskriva razprava o stičišču psihologije in umetnosti se je premaknila k načinom, na katere lahko naše izkušnje iz otroštva in mladostništva vplivajo na odnose v odraslosti, pa tudi na sposobnost spopadanja z izzivi in premagovanja stisk.

Emmino vedenje ni toliko laganje, pač pa gre bolj za izmikanje. Ranjeni ljudje obrambno ustvarijo sekundarne kože, ki jim pomagajo živeti z ranljivostjo, saj je ta sama po sebi zanje zelo nevarna. Emmina izkušnja je, da bo prizadeta ali zavrnjena, če razkrije svojo ranljivost. Oče jo je rigidno definiral skozi vsa razočaranja, ki mu jih je povzročila, materin odnos do nje pa je do konca maligen. Njena krutost nas pretrese. Kot da mama nosi globoko zamero, ker ta punčka starše ima, ona pa je rasla brez njih, saj jih je tako zgodaj izgubila. Tudi kot negovalka mati ostaja narcisistično ranjen otrok, in travmo, ki je ni mogla predelati, odigrava na svojih otrocih. Ponavljanje sporočila »ne bo ti uspelo« se je pri Emminem bratu Marku realiziralo kot nevarna samouresničujoča se napoved, Emma pa je zares močna borka. Bori se proti temu ponotranjenemu sporočilu in išče nekoga, ki jo končno lahko razume, vidi in sliši. Sprašuje se: »Kdo jaz sploh sem? Ali obstaja kdo, s komer lahko navežem stik, da se bom v njem videla, lahko spoznala v očeh drugega?« Emma kljub njuni telesni prisotnosti ni imela matere in očeta, v izražanju katerih bi se kot dojenček in majhen otrok lahko zrcalila in ugledala. Njuno sporočilo je bilo vedno kritično. In ona tega zanikanja svojega avtonomnega, subjektivnega in ljubezni vrednega obstoja vendarle ni želela sprejeti.

Odvisnosti ne moreš premagati sam. Potrebuješ odnos, ki ti pomaga.

Ko se Emma proti koncu drame vrne k staršem, je ponovno v stiku z ljudmi, kraji in stvarmi, ki so nekoč ustvarili njeno travmo, in že samo ob spominu, kaj šele v živo, jo vedno znova vzbudijo. Ker od njiju ne dobi podpore, si prizna, da ne zmore sama, pokliče na pomoč društvo Anonimnih alkoholikov in se dogovori za srečanje. Tako dobi odnos, ki ji prejšnja negativna sporočila pomaga spremeniti v novo mišljenje, v mantro »mi smo Kihoti«. Da je v začetnem delu terapije preživela, tej ranljivosti ni smela dovoliti na plano in nikomur ni pustila do sebe, želela je le formalno potrdilo na papirju. Takšen pristop se ne obnese in Emma zapade nazaj v odvisnost. Kdo je v procesu rehabilitacij? Za učinkovito vzpostavitev terapije potrebuješ strukturo. Nekoga, ki te podobno kot dovolj dobri starši pripravi do tega, da sprejmeš pravila. Te meje so zelo podobne kot pri konjih. Ena sama žička konjem sporoča: »V tem delu sem varen, nekdo skrbi zame, plenilci me ne dosežejo.« Meja je občutek varnosti, ki sporoča, da je zunaj nekdo, ki mu je mar zame, zato me je omejil. Te velikanske svobode ne bom zdržal. Podobno velja za Emmo. Če bi terapevtka, zdravnica in osebje opustili to strukturo, bi sporočili, da med njimi ni nikogar, ki bi lahko obvladal bese pacientov. To se v drami odlično pokaže preko Paula (Matej Recer). Ko Emma poskuša terapevtki odvzeti moč, ji Paul pljune v obraz. Noče, da mu odvzame strukturo in avtoriteto. Ve, da potrebuje recidiv in da bo znova sprejet, ko se bo vrnil. Stroka je odnos do relapsa spremenila; besedilo je do ponovitve še vedno kritično, ampak danes vidimo, da so ponavljanja del okrevanja in zahtevajo sprejemanje brez prehudega obtoževanja. Gre za isti proces, skozi katerega je potem šla tudi Emma. Terapevtka reče Emmi: »Tukaj je varno, tu smo vsi na zdravljenju, rečete lahko, kar hočete.« S tem vzpostavi okvir, ki ga Emma še ne more ponotranjiti kot varnega. Terapevtka se ji zdi taka kot mati – ne loči še dobro med ljudmi, ki so na voljo, doživlja jih po starem scenariju. Terapija postane varen prostor šele kasneje, ob odnosih in pozitivnih medosebnih izmenjavah. Tukaj je ključen tudi Mark (Vito Weis), ki meja ne prestopi, temveč jih ohranja – če bi šel prehitro, bi se vse podrlo. Pomenljiv je njun pogovor o Kihotu, saj pokaže Emmine zgodnje odnosne primanjkljaje. Ko Mark zgreši Emmino referenco tako, da Kihota zamenja za Kojota iz Cestnega dirkača, med njima pride do neuglasitve. Takrat se njuno zlivanje prekine, Emmo to razbesni, kritizira ga in frcne. Pri tem vidimo, da je vzrok za neuglasitev v tem, da se je njej to nepretrgoma dogajalo. Ker je v otroštvu nihče nikoli ni razumel, sprejel, je sedaj pretirano občutljiva na vsakršno razliko, napako v odnosu, nestrinjanje … Gre za vzorec, ki ga je pridobila v odnosu z mamo, sedaj pa njen odnos do sveta in ljudi zrcali enako dinamiko tega ponotranjenega doživljajsko -vedenjskega scenarija.

Emma je igralka, in na kraj pameti ji ni padlo, da bi se vdala, kaj šele sprejela to, da mora s skupino ravnati drugače. Poskušala jo je izrabiti, uporabiti; delala je natančno tisto, kar je od staršev doživljala sama. Tako je drugim vrivala občutke, jih negirala kot subjekte, jim izpodmikala tla pod nogami. Drugi so ji sporočali, da jim ob tem ni dobro, a je vseeno niso v celoti zavrnili, niso se ji maščevali, niso je kaznovali. Nasprotno, zanimalo jih je, kdo ona pravzaprav je. »Nekje sem te videl,« ji reče Mark, zdravnica pa: »Od nekod vas poznam.« Rojevajo se novi odnosi, v katerih dobiva cel kup novih sporočil, da jih res zanima kot oseba. Ampak Emma še ne ve, da so za odnos potrebni čas ter motivacija, pogum in dejavno odpiranje lastnega notranjega sveta. Oče riše rodbinsko drevo, ukvarja se s preteklostjo, kar je popolnoma neproduktivno. Mati pa je zares polna velike sovražnosti, zamer in seveda tudi svojih lastnih neuresničenih ambicij. Njen način komunikacije kaže, da je bila travmatiziran otrok. Morda Emmo doživljata kot krivo za to, da sta z možem ostala par. Njune interakcije kažejo na oddaljen odnos, malenkostno držo, polno drobnih bitk, zagrenjenosti in zamer. On je odmaknjen, ona sovražna. Iz tega obiska pri starših, ko po zdravljenju vseeno še enkrat (a najbrž zadnjič) poskusi v primarnem domu preveriti, ali bo morebiti našla zatočišče in varen temelj za naprej, za življenje brez odvisnosti, lahko vidimo, da Emma ni bila zaželen otrok. Eden osnovnih mitov je, da mati ljubi svojega otroka! In ta mit je v drami zelo jasno podrt.

Besedilo obravnava temeljno vprašanje, kako živiš, če te tvoja mama nima rada, če te morebiti celo sovraži. Kaj bo tisto, zaradi česar je življenje vredno?

Kritika:  Presunljiva drama borb za preživetje, ki se osredotoča na dinamike in razplete odvisniških zgodb (večino časa se zato dogaja v rehabilitacijskem centru), sicer gradi na podobnih scenarijih obravnavanih pacientov, vendar nikoli ne zaide v oblikovanje klišejev. Slika, polna zrcaljenj iz velikega družbenega platna na posameznika in spet nazaj na podobo skupnostnih nereflektiranih destrukcij in nihilizmov, se v predstavi, ki vpelje tudi animacijo marionet, izostri na travmo ženske in njeno ranjeno avtonomno bit. Njeno raztrgano in zlomljeno osebnost, obteženo z zanikanjem, s krivdo in sramom, z brutalno prepričljivostjo in inteligentno duhovitostjo skupaj sestavlja izvrstna Janja Majzelj, osupljiva v neopisljivem trpljenju, ki spremlja ozdravitev uničene igralke. Predstava tako zaobjame več perspektiv, skozi katere lahko opazujemo človeško figuro ter njeno vlogo v gledališču in v svetu. Gre za razpetost med iluzijo in resničnostjo, za napetost med intenzivnim igranjem vlog in dolgočasnim pristankom v lastnem jazu. Sicer ne toliko poudarjeno, pa vendar, se kot vredno zaupanja poleg podpornih skupin razodeva tudi verovanje v podporno imanenco.

(Magda Tušar, Radio Slovenija, 23. april 2023)

 

 

Gledalci smo predstavo pospremili z bučnim aplavzom.

 

                                                                                Zapisala: Maja Drolec