Režija: Boris Nikitin
Nastopajo: Primož Bezjak, igralec
Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani
Polona Janežič, pianistka
Ustvarjalci:
prevod: Jan Krmelj, dramaturgija: Goran Injac, oblikovanje prostora in izbor glasbe: Boris Nikitin, izbor kostumov: Goran Injac, Boris Nikitin, lektorica: Mateja Dermelj, glasbeni aranžmaji: Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani; dirigentka Rahela Durič Barić, oblikovanje svetlobe: Kristina Kokalj, Boris Nikitin, oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic, Silvo Zupančič, vodja predstave: Urša Červ, Gašper Tesner
Primož Bezjak, igralec SMG, začne svoj nastop s pozdravom in nagovorom občinstva. Gre za slovit prizor iz Nove zaveze: potem ko ga mučijo in ubijejo, se Jezus prikaže apostolom in nejeverni Tomaž mu v živo rano vtakne prst. Ta trenutek zgodovino kot udarec s sekiro preseka na dvoje. To je dokončni dokaz za telesno vstajenje in torej za to, da je Jezus dejansko Kristus, Mesija, Božji sin. Obstaja svet prej in svet potem.
Igralec deloma posnema držo katoliškega duhovnika, ali sodobnega motivatorja, ki (včasih čustveno in tudi z jeznim zanosom) nagovarja publiko. Gledalci se težko odločimo; vse navedene pozicije izrekanja se zdijo vsaj malo prave. A v vseh je prisotno tudi nekaj fiktivnega. Toda težava pri tem prizoru je, da ga sploh ni bilo. Janez, ki edini od štirih evangelistov omenja nejevernega Tomaža, sicer poroča o srečanju, toda dotik v njegovem pričevanju ni omenjen. In od tod izhaja Boris Nikitin, ko v predstavi razmišlja o sprejemanju odločitev, o prepričanju, veri, resničnosti … o možnosti, da se Tomaž Jezusa ni dotaknil. Ali se pozicije tudi izključujejo med seboj? Verjetno ne. Vse so prave, resnične, a zdi se, da nobena ne prevlada in noče prevladati. Vse so v poteku predstave/performansa preigrane; drsenje pozicije izrekanja, kar seveda na zanimiv način stopa v dialog z njeno témo. Poraja se kup vprašanj, idej in razmislekov, kar je bil gotovo ključni namen: sprožiti razmislek o splošnih mestih, ki se zdijo skorajda samoumevno sprejeta in vnaprej dana, pri čemer seže mnogo dlje od konfesionalne (katoliške) vere in k najglobljim vzgibom naših vsakdanjih verjetij, verovanj, vrednot.
Bezjakov govor gledalci gledamo v nekaterih delih kot prepričevalen, sakralno manifesten, v nekaterih delih gestikuliran, morda celo političen, spet drugič popolnoma gledališki, saj občinstvu ponuja možnost zamišljanja in predstavljanja prizorov, občutij in situacij, ki jih opisuje. Minimalno prehajanje med načini govora je natančno odmerjeno, Bezjaku lahko na trenutke popolnoma verjamemo, drugič spet v nas vzbuja dvom in smeh.
Besedilo je esejsko filozofsko, pomensko nabito in ne dopušča tavanja po metaforičnem balastu. Temeljna filozofska vprašanja o posameznikovi zmožnosti udejanjanja v svetu, o kreiranju smisla in pomena ter njegovi (ne)moči v sodobni družbi so podkrepljena s primeri iz igralčevega ali režiserjevega življenja. Njegov monolog tematsko prekinjajo zborovske pesmi Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, Polona Janežič, pianistka preigrava, daje takt dogajanju, in s tem se gradi vse bolj napeta dramaturgija, hkrati pa vzpostavlja razmerje med posameznikom in množico (zbor je oblečen v črne majice z raznoraznimi promocijskimi, motivacijskimi, aktivističnimi napisi in znamkami), v katero se na koncu predstave Bezjak tudi zlije.
Glavno vprašanje predstave je, kako pride do odločitve, da v nekaj verjamemo – naj bo to ideja, ljubezen, tudi cerkev ali gledališče.
V svoji interpretaciji vloge je Bezjak strašljivo suveren in prepričljiv, najbolj pa zablesti v preigravanju meja med govorcem, pridigarjem in nekakšnim vodjo kulta, ki poskuša pridobiti občinstvo na svojo stran.
Odlomek iz besedila: Moja teza je, da je največje človeško gonilo potreba po učinkovitosti. Učinkovitost, ki jo razumem kot vplivanje na resničnost, tako da se ta spremeni, ne glede na to, za kako neznatno spremembo gre. Ime za to dejanje vplivanja bi lahko bilo delo. In ime za to potentnost vplivanja, stopnjo možnosti vpliva, je moč. Torej: delo in moč. Vzemimo na primer mizarja ali tesarja: vzame kos lesa in iz njega naredi mizo. S tem, ko učinkuje na ta les, spremeni njegovo resničnost – in hkrati tudi SVOJO resničnost. Tisti kos lesa potem izgleda drugače. To je oblika moči: nekaj narediš, nekaj spremeniš, to ima nek učinek in je tam. To je učinkovitost. In ta proizvaja srečo. Ampak ko izgubiš svojo učinkovitost in ko jo vse bolj in bolj izgubljaš, opaziš: dejansko ne morem vplivati na resničnost, nisem učinkovit, resničnost je do mene indiferentna, ni ji pomembno, ali sem tu ali me ni. In potem pomisliš: tega ne prenesem. Tega občutka, da sem neučinkovit in nemočen, ne prenesem, ne prenesem tega zastoja, te depresije. In kar takrat potrebuješ, je prekinitev te dinamike zastoja. Možna načina prekinitve sta dva. Prvi je: nekaj uničiš. Vzameš kamen, ga vržeš v okno, šipa se razbije, in to je trenutek sreče. Ker takrat opaziš: pomemben si. Imaš vpliv na resničnost in ta se spremeni. Nekaj si naredil. Sprejel si odločitev. Naredil si nekaj. To je dober občutek. Občutek, da imaš moč. To je nekaj, kar si želiš ohraniti. Zato boš mogoče vrgel še en kamen in opazil, da se spet počutiš malce bolj samozavestnega v svoji koži, ker se začenjaš zavedati, da svetu nisi popolnoma odveč. Ker ga lahko spremeniš. Lahko mečeš kamne. Ali kaj razstreliš.
Prek lastnih pričevanj igralec demistificira pogosto dvoumne meje med resničnostjo in fikcijo, gledališki medij pa dodatno poudari zabrisane meje med njima in subtilno preizprašuje naše dojemanje tistega, kar imamo za resnično in namišljeno.
Kritike: Poslednji kanček fikcije Borisa Nikitina se je na osnovi evangeljskega odlomka o nejevernem Tomažu, ki je želel argumentirati obstoj krščanstva, podal na neskončno potovanje odgovarjanja na vprašanja, ki predstavljajo filozofsko podstat obstoja človeka kot človeka. Namreč: Biblija, kljub splošnemu prepričanju, o Tomaževem prstu v Kristusovi rani nikjer ne govori. Je Tomaž morda zavrnil racionalni dokaz in raje sprejel metafizično varovanje? Nikitin nas na odru Slovenskega mladinskega gledališča prek Primoža Bezjaka v vlogi pridigarja sprašuje: verujemo ker želimo ali ker moramo? Te teme so v primeru Poslednjega kančka fikcije idejno domiselne, atraktivne in smotrne.
(Matic Ferlan, Radio Slovenija 1, 24. maj 2023)
Gledalci smo predstavo sprejeli z velikim navdušenjem.
