Vsako slabo je za nekaj dobro. Pridem zvečer pozneje domov. Z dela. Večinoma tako. Utrujen se umijem in v posteljo. Druga oziroma ta, tekoča žena je že tam. Tiha. Diha. Nekaj zamrmra. Ugasnem luč. Buljim v strop, ki ga ni.
Lahko bi me vsaj majčkeno pobožala, objela, poljubila, pocrkljala. Ali res zahtevam preveč? Ves ljubi dan garam. Za koga? Da gre družini dobro, da si lahko privoščimo malo več. Da je.
Pa nisem vreden nežne besede zvečer. Enega boža. Ko pridem zgaran domov. Madona, mater, mizerija. Mogoče me le poboža. Ne, že smrči. Če pa jaz, mi pa stisne nosnici, da se zbudim in se tako komaj rešim.
Črne misli se mi podijo kot najtežji črni, hladni oblaki. K vragu pa tako življenje. Gnetem knedelj v grlu, vozlam štreno v glavi. Odrešilno zaspim. In tako skoraj vsakič pred spanjem. Samozastrupljanje. Piše v knjigah, da ravno tega ne, da pred spanjem le najlepše misli intravenozno ali autogenozno. Le kako, matkurja?
Enkrat zjutraj zaslišim nežen glas. Pogledam. Žena spi.
»Rad se imam, rad se imam …«
Sam si šepetam!?? In to z najbolj nežnim baritonom, ponavljam, ponavljam. Žamet. Kako paše! Začutim roko na licu? Moja roka. Boža me, potem po telesu, kjer mi najbolj paše. Povsod. Sam najbolj vem, kje mi paše. Ne rabiš razlagat. Tako sem prebožan po vsem telesu, brez posrednikov že pred dnevnimi opravili. V dveh minutkah. Hmmm, kakšno jutro. Pa tudi dneva ti ne more nobeden več prav pokvariti.
To se ponavlja tri tedne, ko postanem že tak mojster božanja, da začutim močno željo to prenesti na nekoga. Dati nekomu. Podeliti z nekom najboljše, kar imaš, kar znaš. Ker res odlično božam. Pri drugih stvareh sem manj samozavesten. Začnem pri ženi. Debelo gleda. Ne razume. Novo je zanjo. A ji paše. To mi je zaupala precej kasneje. Ne more skriti, da ji paše. Res dobro božam. Po dveh tednih je tako prebožana, da medtem prede in mi šepeta besede, ki jim komaj verjamem.
In potem … me začne ona božati, ljubkovati (pa se sam znam), se me nežno samo dotikati, da kar drgetam od ugodja. Je le ženska roka ženska roka, toplota, mehkost, energija.
Kasneje, enega lepega večera ob svečki in kozarčku mi razkrije, da je kar naenkrat začutila potrebo božati. Razumel sem.
Skrajšano verzijo zgodbe zaupam sorodniku, kmetu spod Storžiča, 80 glav govedi, travniki pa gozd. Vsa družina ena sama pridnost. Posluša do konca in precej, brez razmišljanja, ustreli:
»Sej jest še n’kol nisem šou spomlad s srpam na pole!«
In se spomnim iz ene duhovne knjige:
»Če si kaj zelo želiš dobiti, bodi pripravljen najprej dati.«
in iz druge zgodbe o zakonu setve in žetve:
»Če hočeš žeti, je treba najprej posejati in negovati!«
Žetev pride po plugu, brani, sejanju, negovanju. Znoju.
Kako težko je videti, slišati, občutiti in razumeti ta duhovni zakon. Pride kot uvid, posledica globokega notranjega trpljenja. Tedaj ga je možno celo živeti. Takrat imaš vse. Spoznaš, da imaš vse. Vse, kar potrebuje tvoje seme za rast. Da zraste v tisto, kar je v vsakem semenu povsem določeno.
In nihče te ne more imeti rad namesto tebe samega.
Koliko si damo opraviti s stvarmi, ki bi jih opravil pač nekdo drug, če jih ne bi mi. Morda celo bolje. Cela življenja posvetimo takim manj pomembnim rečem.
Razvijaš svoj razum, zgradiš največjo in najvišjo stavbo na svetu. Mojster statike! Če je ne bi ti, bi jo kdo drug. Nič slabega, če pri tem ne zanemarjaš bolj pomembnih stvari. Naloge, da se spoznaš, si odpustiš, se vzljubiš, te bodo čakale, čakale, čakale in dočakale, ker veš, kdaj bo prepozno? Nikoli!!
Rad se imam,
rad se imam,
rada se imam,
rraddd seeee iimmmaaaammmmmmmm.
(mrmraje)
