Na Kitajskem se nič ne odvija brez težav. Zato se tudi potovanje v Shanghai ni. Največji problem je bil dobiti karte za vlak. No, v četrto gre rado … in s prijateljico sva dobili dve karti za trd spalnik. Štirikratno čakanje v vrsti na železniški postaji v Jinzhouvu se je splačalo, kajti Šanghaj je lepo mesto. Malo premora med študiranjem je prišlo še kako prav. Sploh pa odhod iz malega mesta, kjer se nič ne dogaja, v velemesto.
Vkrcali sva se na popoldanski vlak, ki naju je na cilj pripeljal devetnajst ur kasneje. Med vožnjo sva tudi ugotovili, da jemanje zajtrka v hotelih nikakor ne pomeni ˝zahodnega˝, ampak kitajskega (pečeni rezanci, baoziji, jajca, pečena skupaj s paradižnikom, itd. – vse te stvari imam sicer zelo rada, vendar ne za zajtrk). Najprej sva poiskali svoj hotel in takoj odjavili zajtrk. Takoj za tem pa sva že bili na poti na Pudong (moderni del Šanghaja na levem bregu reke Pu; Pu – ime reke, dong – levo). Tukaj sva se povzpeli na takrat drugo največjo stolpnico na svetu – stolp Jinmao (v njem je hotel Royal Hyatt). Zraven njega so takrat že gradili najvišjo stolpnico na svetu (tisto s šivankinim ušesom). Razgled s stolpnice je bil slab. Veliko megle in onesnažen zrak sta zastrla pogled v daljavo. Umazana rjava reka in polno gradbišč mi ne prikažejo mesta v najlepši luči. Vprašala sem se, zakaj so ljudje tako navdušeni nad njim. Potem poiščeva ladjico in se z njo odpeljeva na drugo stran reke na Waitan (angleško – the Bund; wai – tuj, zunanji, tan – obala, breg). Počasi začutim vse razsežnosti mesta. Tukaj se bohoti evropska arhitektura, ki so jo za sabo zapustili predvsem Angleži. Te zgradbe zdaj zasedajo večinoma banke in dobri hoteli. Prvič po petih mesecih se za trenutek nisem počutila, da sem na Kitajskem. Sprehod bo glavni nakupovalni ulici Nanjing (originalno Nanjing lu – ulica Južne prestolnice) je pričaral vso lepoto in vzdušje tega velikanskega mesta. Tako, pa se zaključi najin prvi dan potepanja. Ugotoviva tudi, da je podzemna železnica zelo uporabna reč, vendar zaenkrat še ni dovolj razvejana.
Drugi dan in Valentinovo. Ustaneva ob sedmih zjutraj polni pričakovanj. Ob osmih že odhajava iz hotela. Najprej greva v Šanghajski muzej zgodovine. Plačava simbolno vstopnino, ki je takrat za študente znašala pet juanov. Muzej je čudovit in človek bi po njem lahko hodil en dan, pa še ne bi bilo dovolj – pohištvo iz dinastije Ming in Qing, stari kitajski žad, staro kitajsko slikarstvo, obrtništvo in umetnost kitajskih etničnih manjšin, stari pečati, keramika in bron (veliko razstavnih kosov so med kulturno revolucijo zasegli premožnim ljudem in jih kasneje razstavili v muzeju). Na žalost pa so razstave slikarstva, kaligrafije in kovancev ravno prenavljali. Ker sva z Živo zagrizeni ogledovalki in izkoristiva vsako minuto, sva se po ogledu muzeja odpravili v francoski del (angleško French Concession), ki so ga zgradili Francozi v devetnajstem stoletju. Seveda prevladuje francoska arhitektura. Tukaj sva si ogledali hišo, kjer je potekalo prvo nacionalno zasedanje Kitajske komunistične partije. Za videti ni kaj dosti, nekaj stolov, miz, pisal in lutka Mao Zedonga ter drugih takratnih veljakov. Je pa zanimiv občutek biti v prostoru, kjer se je pisala zgodovina. Nato sva se peš odpravili do hiše Zhou Enlaija (prvi premier Ljudske republike Kitajske, ki je svojo nalogo opravljal od leta 1949 do smrti leta 1976). Hišni inventar me je nekoliko razočaral, knjige v omarah so bile zgolj fotografije, natisnjene na karton (Kulturna revolucija je naredija svoje). Blizu Zhou Enlaijeve rezidence pa se nahaja nekdanja rezidenca še enega pomembnega Kitajca – Sun Yatsena (originalno Sun Zhongshan; kitajski revolucionar in politični vodja, ki ga pogosto omenjajo kot očeta moderne Kitajske, soustanovitelj guomindanga). Ker je bilo že kar pozno in čas za večerjo, sva se odpravili na ulico Nanjing. Kitajci so dobro zagrabili skomercializirano Valentinovo, tako da so vsa dekleta hodila naokoli s šopki rož, družine so prišle ven na večerjo, vrste pred Pizza-Hutom so stale metre daleč – česa takega še nisem nikoli videla.
Po dolgem in napornem dnevu sem bila dodobra izčrpana, da niti zaspati nisem mogla.
