Se vam zdi važno kakšne barve je recimo vaš avto ali odtenek oblačil zarešetkanih antijunakov?
Z vidika osebno ljubih oziroma gravžljivih barv gotovo. Kaj pa z odzunanjega vidika? Boli vas. In čisto prav je tako, saj očitno niste usekani. Na barve. Pri meni pa se je v sicer pridkani mladosti začelo nekaj fecljati v tistih čakrah. Tako sem na primer umrla od groze, če barva elastike čopa ni znala biti v isti barvi kot nogavice…. čeprav se je štumfe videlo le iz vidrine perspektive, jasno. Glavno, da sem to vedela sama.
To mi je bilo v veliko zadoščenje tudi v prikrito uporniškem obdobju (pridne punčke daje puberteta bolj intravenozno), ko sem v prvi službi – pozor, to je bila ultimativno najbolj popeglana vrsta službe, na katero lahko človek nabaše – no, na tistih dolgih hodnikih ljubkih pastelno okostimčkanih tet in na vse pretege olikanih stricev, sem si pozimi dala duška in v škornjih nosila nogavice različnih barv. Groza me je namreč bilo, kako speglana in siva sem morala bit na površju.
Z veliko juhuhuji, obupi, krohotki, kompliciranji in lokalnimi življenjskimi zmagami mi je od takrat uspelo prištamfat do druge službe in tretjega desetletja. Usklajeni štumfki so rezervirani za doma, huronski jok ob vijolčni zobni krtački pa je zamenjalo junaško prenašanje popljuvanega umivalnika s strani ljubega cimra. Se je pa ob nedavni selitvi izkazalo, da okrevanje še ni končano, vsaj po mnenju sovseljenega domorodca ne; njemu namreč ni jasno, da mora biti knjižna polica urejena po odtenku knjižnih platnic. Jasno: rumene in oranžne skupaj, za prehod kakšna večbarvna v toplih odtenkih, na ločeni polici modre in zelene, sive skupaj s črnimi in neopredeljivo hladnimi najraje nadstropje nad toplo rumenimi, vijolične pa… uhhhhh, če priznam, tiste 3 frjolčne reve non stop šibam sempake. Ampak – se vzgajam. Zadnjič sem si privoščla testno uprizoritev skoraj-srčnega zastoja, ko sem med sive platnice žlehtno pink podtaknila. Kraaaasen občutek in mnogo katarzično! Ampak ob naslednjem obhodu po tisti zemljepisni širini stanovanja sem jo vseeno raje vrnila nazaj v rožni oddelek. Najprej zdravje, pol kultura.
Ker vsebino stvari – in ljudi – zavestno ločim od njihove zunanjosti, se mi zdi, da kakšne posebne krivice s svojo mavričnostjo ne delam nobenemu. Če odštejem verjetnost čudenja službene snažke, ko iz koša pobira ostanke malice, si mislim, da je gotovo vesela kako je ex-sendvičev serviet barvno usklajen z embalažo aktimela. Je pa tudi res, da kadar iščem drugi del kakšne knjige, ki je drugačne barve kot njen prvi del, je nekako treba cele metre naslovov po mavrici prebrat, da ga sploh najdem…
Evo torej mene. Prevečkrat razmišljam obratno od tistega, kar je samoumevno, enostavno in/ali bi mi koristilo, ampak prisegam, da sem definitivno dobrosrčne pasme, vešča dialogov tako s smetarji kot diplomati in dovzetna za gomilo nadkapučinske mlečne pene. Aha, in najboljše gene imam. Pravi oči.
*Za potešitev morebitne radovednosti iz uvoda:
Kot trdijo študije (krohotajoče pa tudi suhoparno tehnične lahko najdete na strani Colormatters.com), se rdeči avtomobili pogosteje ustavijo pred na cesto skakajočimi pešci. (So njihovi vozniki bolj presrani, bolj vljudni ali se bolj bojijo zverižene pločevine, še ni jasno). Zelene avtomobile bi sama pripisala eko voznikom in mirovnikom, ampak dokazano naj bi bilo, da so zelenčki najpogosteje hitrostni prekrškarji. Ha! Strokovnjaki sumijo, da jim zelenilo podzavestno namiguje zeleno pot, ala »no limits« in vse kar je osvobodilno brezzavornega. Bele avtomobile pa vozijo najpogosteje škrtuhi ter ljudje brez domišljije. (A ni zanimivo, da je poleg srebne to najpogostejša barva avtomobilov na cestah?)
Glede zapornikov: v 80-ih so barvni znanstveniki izvedli test in vse zapornike nekega aresta v Veliki Britaniji za en mesec oblekli v rdeče kombinezone. Celo miroljubnim tatičem je po nekaj dneh zavrel pritisk in so se fajtali kot za šalo, zato so morali test po nekaj dneh prekiniti. Za pomiritev so jih za nekaj tednov vrnili v njihove modre capice, potem pa so jih znova stilsko preobrazili, in sicer, heh heh, v kombinezone roza barve. Ne pink, baje je šlo za nezateženo dojenčkast odtenek. Glede na gravžljivost barve so se fantje seveda zmrdovali kot vsi normalni ljudje nad vampi, ampak medosebni odnosi pa so se že po nekaj dneh zmehčali ko pašteta. Kot so predvideli barvni strokovnjaki. Pazniki so bili tako navdušeni nad miroljubnostjo, da so v mislih že kurili prejšnja oblačila gojencev. Ampak ker sreča nikoli ne pride sama so po preteku dobrega meseca dni pobje začeli tožit in težit nad slabim počutjem, nizkim pritiskom in neobičajnimi tesnobami. Znanstveniki so eksperiment tako modro (se pravi roza) zaključili z ugotovitvijo: vsega, tudi dobrega, je lahko preveč.
