Še slutim v megli bežno silhueto, četudi nate že spomin zgineva;še vedno polno je srce odmeva,čeprav že kmalu bo minilo leto.Če bi takrat, dekle, se vsaj ozrla,zagledala bi le še ruševino,le senco mene vpeto tja v temino,le krik, ki se mi je izvil iz grla. Sestavljam v verze pest utrinkov časa,ki so edino, kar je še ostalo, ko si odšla, ti muza temnolasa,v srce si zasadila mi bodalo …kjer gozd je rasel, zdaj je le še jasa,na njej pa grob tih, ki prekrit je s skalo.
Napisal: Dejan Bosil
