Ko noč srce ovija v svoje mreže;v njih pajčevino na belini svileiz niti solz, ki so gorje umile;spomin na njo sonetov voz mi vpreže.
Ples rim in verzov v vencu se prepleta,pretaka kri se moja v njene vene,zadržkov zdaj veriga se razklene,ki je dušila dušo mi poeta:
“Ovij si sanje v mojo pesem, draga,naj te ponese čustev rapsodijain končno vse pomisleke premaga
srce naj tvoje, ki se tu opijaz ekstazo stihov, ki jih v večnost zlagale zate v meni strastna domišljija.”
Napisal: Dejan Bosil
