V Mesti knjižnici Izola je bila 1. avgusta otvoritev razstave ljubiteljske slikarke in pesnice Sonje Gombač. Rodila se je v Izoli leta 1956. Je mama dveh odraslih otrok, sina Mitja in hčerke Veronike, in ponosna na svoji vnukinji Ajo in Mijo. Od malih nog ima rada živali, ki pri njej vedno najdejo dom. Delala je kot administratorka v Splošni plovbi Portorož, zdaj pa je upokojena. Pesmi je začela pisati v srednjih letih in prvo zbirko izdala v samozaložbi leta 2012. Hvaležna je tedanjemu direktorju Splošne plovbe, ki je odobril njeno prošnjo za sponzorstvo. Pesmi so jo tudi pripeljale do slikanja. Prvo zbirko je namreč sama opremila z risbicami. »Ker sem videla, da mi gre risanje dobro in hitro od rok, sem s tem nadaljevala.« Najprej je risala s svinčnikom, nato s suhimi barvicami, zdaj pa slika z akrilnimi barvami. »Slikala sem doma, ko pa je moj dom postal premajhen za slike, ki so nastajale vsak dan, sem dobila atelje od občine.« Kar nekaj ur dnevno preživi v ateljeju in ustvarja. Njeni motivi so zelo različni. Prevzamejo jo vodne površine, reke, morja, jezera, ribniki. Tudi obrazi so izziv, portretira predvsem družinske člane, loti se tudi avtoportreta. Rada slika domače, morske in divje živali, pse, mačke, konje, ribe, srne, slone, leve, v glavnem pa ptice. Rada bi naslikala cel cikel slik s pticami in ribami. V naravi jo poleg vode pritegnejo še različne vrste trav, rože, drevesa, skale, kamni. »V naravi, predvsem na Bovškem, poiščem skrite rajske kotičke, vodo, ki se pretaka čez skale, zelenje in ptice, ki pojejo. Rada grem v naravo in slikam.«
Razstava v izolski knjižnici je njena prva. Dala ji je naslov Ljubkost rastlinja. Sonja Gombač pravi, da so to slike, »ki niso bile še nikoli nikjer videne. Iz simetrije mojih slik se pokažejo obrazi in nekakšna pravljična bitjeca. Vsak človek v teh slikah vidi nekaj drugega. Te slike prihajajo iz moje duše, iz meditacije. Medtem ko slikam, meditiram. V mislih imam vedno zelo žive, pozitivne barve. Te barve s čopičem prelijem v slike. Včasih že na začetku vem, kaj bi rada naslikala. Včasih pa me barve in čopič odpeljejo čisto nekam drugam in končna slika je drugačna od tiste, ki sem si jo v začetku zamislila.«
»Tudi zdaj, ko skoraj ves prosti čas namenim slikanju, še kdaj priplava mimo kakšen verz, ki ga potem zabeležim, saj sicer taki utrinki hitro gredo v pozabo«, pravi Sonja Gombač. Želimo ji, da bi se teh verzov kmalu nabralo še za eno pesniško zbirko.
Sonja Gombač bi rada s slikami finančno pomagala zavetiščem za živali, saj jo gane njihova nebogljenost. Zaradi naše brezbrižnosti, celo krutosti imajo živali velikokrat zelo žalostno usodo. Sicer pa je hvaležna prijatelju, »ki je od samega začetka verjel vame, mi ves čas stal ob strani in me spodbujal. Tudi zaradi njega mi je uspelo.«
Razstavo njenih slik si lahko ogledate do konca meseca avgusta v času odprtosti knjižnice.
Avgusta se je s svojimi slikami na platno prvič predstavila Sonja Gombač iz Izole, sicer tudi ljubiteljska pesnica. O njenih slikah je Dejan Mehmedovič, umetnostni zgodovinar, likovni kritik in vodja galerije Insula, zapisal:
»Indikativna forma in živahen kolorit sta vsekakor izpostavljeni likovni prvini, ki že na prvi pogled jasno zaznamujeta slikarsko delo izolske ustvarjalke Sonje Gombač. V obsežnem opusu njenih podobe se omenjena izbrana oblika opira na simetrijo. In ravno simetrija, ki jo avtorica skoraj absolutno aplicira v kompozicijski zasnovi svojih podob, zaznamuje njeno delo v prepoznavno slogovnost. Simetrija sodi med izhodiščne postulate estetike, estetskega kodeksa, zato njena dela vsekakor opredeljuje pojem lepote.
Vendar polje izraza, ki mu slikarska ustvarjalka pri svojem delu sledi je nekoliko širše. Subjektivni karakter lepote je v teh delih presežen v odkrivanju »magične biti« podobe. Avtorica, ki v ekranih svojih slik neutrudljivo niza gosto linijsko strukturo nas iz podobe v podobo prepričuje o čudežu, ki ga ustvarja izpovedna površina slike. Pred nami se razvija fabulativnost. Forma, ki posnema simetrijo naravnega oči, udov, metuljeva krila, cvetnih listov … nas v nevsakdanjih zrcalno podvojeni obliki asociativno vodi v piramidalne kompozicije vzhodnjaškega pa tudi zahodnjaškega religioznega podobarstva, v omenjeni brezmejni svet naravnega, kraljestvo členonožcev ali vegetativnih čudes eksotičnih rastlin … V kalejdeskopsko pisanih vzorcih in metamorfozah lahko razbiramo celo prizore žanra in v antropomorfnih oblinah ženskega fizisa odkrivamo lepoto. Vsekakor so te podobe precej nasičene, polne oblik in znamenj.
Posebej izrazno pa je v teh slikah izpeljana »učinkovina kolorita«. Barva, ki se na paleti Gombačeve pestro in široko razteza od slikovito rožnate, toplo dobrobitno svetlo usmerjene rdeče, rumene do zatemnjeno ohlajene modre, zelene, rjave je v teh slikah vsekakor najintenzivnejši likovni element. Gombačeva se v izrazu trdno opira na barvo. Uporaba barve sicer predstavlja v ustvarjalčevem delu segment, ki mu racionalno ne moremo povsem natančno določiti izvora, kajti v postopku nastajanja slike je njena pojavnost vezana na »notranjo izkušnjo« avtorja. »Notranja izkušnja« pa je verjetno v izhodišču pogojena in odvisna od kompleksne naveze faktorjev objektivnega in subjektivnega profila. Gre za bivanjski prostor oziroma natančneje prostorsko in časovno okolje avtorjevega obstajanja, osebni vidik, izpovedno hotenje, izrazne možnosti, stanje duha… Vsekakor je likovna usmeritev obravnavane avtorice naklonjena življenjskosti, idilični lepoti in dobroti in v tem smislu je v njenih podobah nastavljena tudi kromatska osnova. Skratka kolorit, barva v obsežni shemi in neštetih variantah deluje vseskozi pozitivno v smeri rasti, razvoja. Lahko bi rekli da predstavlja vztrajno gibalo »dobre energije«. In v tej nameri je zajeto kompleksno doživetje slik Sonje Gombač.
V obliki, ki je blizu naivnemu slikarstvu odpira avtorica vsekakor zanimivo izpoved. Simetrična postavitev je v svoji dvopolnosti gotovo vizualno atraktivna, saj primarno podzavedno vodi gledalca v svet vegetativnega, kar v koloristično razgibanemu slikovnemu polju, vsekakor podpira tudi omenjena živobarvnost. Verjetno nas nekakšen splošni, začetni pogled v ta dela spominja na cvetočo vegetacijo, listje, vejevje, morda svet žuželk. Vendar je simetrija, ki se v kompozicijskih shemah podob razvija kot osrediščenost, piramidalnost ali drugače razporejena uravnoteženost forme v izpovednosti opredeljena tudi z določeno simboliko. Tu ne gre za neposredno objektivnost, ampak za nekakšno drugo pomenskost. Kljub ne povsem dodelani izvedbeni praksi je likovno delo Gombačeve izpolnjeno v odkrivanju bogatega simbolnega koda, ki se v »črtni vezenini« na kromatsko poudarjeni sliki razvija kot dojemanje splošnega principa vesolja. Dvopolnost, dvosmernost, dvodelnost so predikati urejenosti našega ožjega in širšega okolja. Skrivnost bipolarnega je skrivnost našega obstajanja: moško – žensko, materialno – duhovno, jing in jang, vse je zajeto v preprostem združevanju dveh načel, dveh polov, dveh delov v simetriji…«
