Sonja Votolen: A Nataše ni

0
114

Pozno decembrsko noč trkanje na vrata. Pogleda na uro. Zelo pozno je.  Hitro zavrže misel o trkanju,  saj je ura res zelo pozna. Najbrž je bil zimski veter, si reče, ki zavija okoli hiše in požvižgava mrzle zimske melodije.

Obrne se na drugo stran, predramljena sicer, a namenjena zaspati.

Trkanje. Ponovno. Brez dvoma razločno trkanje. Prešine jo, da je pred vrati kakšno bitje, ki v tej mrzli zimski noči potrebuje pomoč. Vpraša, v temo, preden odklene vrata, kdo je. Glas reče:«Nataša.«

»Ljubi bog, Nataša, kaj pa ti tukaj, sredi noči, v tem vremenu, tako daleč od doma?!« zatuli, začudena in prestrašena hkrati. Odpre duri, divje , hitro odklene, da bi jo spustila na toplo, najbrž vso premraženo. In misli, da mora biti nekaj hudo narobe, če je prišla v tej uri k njej.

Zastrmi se v noč. Sneži. Pri vhodu gori luč. Veter zavija. Nataše ni. Stopi na prvo stopnico, kar v pižami. Nataše ni. Pa na naslednjo stopnico in na vse preostale, okoli vogala, na balkon. Jo kliče: »Kje si vendar, Nataša, kje si?«  A Nataše ni. Zaskrbi jo, da se je kje zgrudila v tem snegu in mrazu. Kdo ve zakaj, se sprašuje, kaj se ji je zgodilo, da  je prišla  ponoči.

Kljub že premočenim copatom in mrzlim nogam, zavijanju vetra in snegu, obide vse vogale hiše in išče Natašo v snegu in temi.

A Nataše ni.

Razočarana, jezna in vznemirjena se naposled vrne v hišo. Prepriča se, ali so vsi domači doma, če je morda ni kdo izmed domačih vznemiril s svojim morebitnim prihodom domov. A  hiša spi.

Pogreje se, zleze pod odejo in čaka, če bo Nataša spet potrkala, poklicala. Prisluškuje šumom, čaka…Samo zima je za vrati.

Ne more spati, ne najde odgovora, koga je potemtakem slišala. Komu je odprla vrata? Kdo je trkal? Kdo jo je iskal? Zagotovo ve, da ni sanjala, da ni bilo prisluhov, da je bilo trkanje na vrata očitno. Razločno je slišala Natašo, njen glas.

Božični večer je sledil čez šest dni. Vsako leto se z Natašo na ta večer slišita, izrečeta lepe misli, želje, poklepetata, opišeta drevesca, si povesta, kako sta okrasili dom,  in dogovorita se  za obisk.

Po božični večerji čaka na Natašin klic. Telefon je predolgo tih. Vznemirjenje, da sliši ljubo osebo, je prehudo. Pokliče. Njen mobitel se odzove. A ne oglasi se Nataša. Oglasi se njen sinek. Ga pozdravi. Nekako tog glas je imel. Prosi ga, da pokliče mamico.

»Mamice ni,» reče.

»Kako – ni? Kje pa je?«

» Je odšla. Ne bo je več.«

Še vedno ne dojame. Otrok je povedal nekaj nedojemljivega, Natašin otrok  je moral povedati nekaj, česar ni hotela slišati, pa prav ta otroček je moral to povedati, prav on je dvignil telefon.

Potem se oglasi Natašin mož. Ki reče: «Nataše ni več. Žalostni smo. Umrla je. V kopalnici se je nenadoma zgrudila. Vsa pomoč je bila zaman.«

Vpraša ga, kdaj je odšla. Ji pove. In ona poveže. Tisto zimsko noč. Trkanje. Nedvomno- odšla je s tistim snegom in vetrom nekaj dni pred božičem. Zato je ni našla zunaj. Zato je na božični večer ni  poklicala.

A poklicala jo je, preden je odšla.  In jo poslednjič obiskala. In  SEM poslednjič slišala njen glas, ni dvoma.

Obsedela je v svoji okrašeni hiši.

Ne pomni, kdaj  ji je  nazadnje od žalosti drgetalo telo.  Zelo  je pogrešala Natašo.

Jokala je. Dolgo. A vseeno  ji je bila hvaležna, ker se je bila prišla poslovit.