Sonja Votolen: Meglice večera
Večer vzdihuje v lahkih meglicah
Iz njih se kadi moja poslednja vročica
Poznam melodijo oblakov ponoči
la nuit et les nuages chantent
Že dolgo mi pojejo tihe glasove vse tišje in od daleč
Široka okna ne dovolijo več očem razkošnih pogledov
In hrastova tla pod mojim tankim telesom so tiha
Samo jutri bi še želela videti snop žarkov
Potem bi želela zamaknjena in tiha in sama
preiti in postati meglica ki zadnjič zatrepeta
s samoto obcestne svetilke
La lamp dans mes bras
Avtor fotografije: Sonja Votolen
