Sonja Votolen: Ne grem v krtovo deželo!

0
306

NE GREM V KRTOVO DEŽELO!
(monološko pridušenje)

Oseba: Lorika

Povem vam,da še pač ne mislim crkniti. Pravzaprav, kaj bi vam (poudari) pravila. Saj drugih nič ne briga. Saj drugih nič ne brigam. Torej (potolče po svojih prsih) sebi (podari besedo) povem, si rečem…si ukažem: ne mislim še crkniti! Da, jaz, Lorika ,si zagotavljam, da še ne mislim crkniti.Tako. (Je zadovoljna). Pika.Odločeno. Klicaj. Odločila sem se,da še ne grem. S tega sveta. Čeprav sem že odpisana. Za nekatere.

Celo za doktorja. Trikrat me je že odpisal. Pred vsako operacijo.

 

-Veste, gospa Lorika…hudo ste bolni…zelo ste že stari…izčrpani ste…Samo upava lahko…Naredil  bom vse…kar je v moji moči…Zaupati si morava…upati morava.

 

Je pleteničil moj doktor. Jaz mu nisem ne zaupala, ne verjela, pač pa sem verjela le v svoj  (ponovi spakljivo oponašajoč zdravnika), v svoj ‘izčrpani organizem’.

Ja,saj sem res že osemdeset let stara. Pa za seboj imam (vzdihne) dva mrtva dedca, (mimogrede navrže: ‘Bog jima daj mirno spanje’) enega, ki še diha, pa šest otrok. Dve vojni (našteva), pravzaprav tri. Ne smem pozabiti na slovensko,(mimogrede navrže: ‘Čeprav je trajala ravno za en vetrov piš’.) Pa delo na  gorci .Pa svojo hudičevo taščo. Mater od drugega pokojnega moža.(mimogrede pomisli: ‘Ta pa me je izčrpala,ta.’) Eh, ja, je…je…izčrpan ta moj telešček, doktor, ja…Le kaj  vi veste o borbi za ( spakljivo ponavlja zdravnikove besede)  ‘preživetje organizma’, kot ste dejali. Kaj le vi veste, kako vsi tisti organizmi, ki ste jih obračali in rezali in pikali, preživijo izven teh zidov.

Tisto vaše javkanje, da ‘bomo vse storili…da je treba upati…’, sem kapirala. Ja, ja,Lorika je kapirala, doktor.Tako butasta pa spet ni,Lorika. Nisem, ne. Opomniti ste me hoteli. Da ne bi na nekaj pozabila. Preden bo šlo zares.(se ji prebrisano viša ton glasu)

Sem videla. Sem dojela. Ko sta ženski v sobi nekaj dali. Vam ponižno potisnili v žep.

 

-Gospod doktor, pomagajte mi. Doma imam dva mladoletna otroka,

je moledovala zadrgnjenega glasu ena ženska.

 

In druga : -Gospod doktor,vzemite v zahvalo že vnaprej.

On pa: -Eh, gospa, saj ni treba, ne bi bilo treba.

 

In se je trudil biti sramežljiv. Pa je bil le ponarejen sramežljivec.

Ko mu je bila druga gospa ponižno potisnila nekaj v žep, je doktor stopil k oknu. Je odlepil,obliznil prste, preštel. Je takoj preštel. Je takoj ugotovil, ali se splača, ali se bo splačalo…’narediti vse’ (poudari doktorjeve znane besede). Za gospo na sredinski postelji.

Sem videla. Se je v šipi okna vse videlo. Tudi se je razločilo, kako je preložil, potisnil v žep. In hladno odkorakal. No, ne morem reči,da je gospa na sredinski postelji bila preskromna. Ali pa da je bil kakšen drug vzrok. Se pravi res huda bolezen. Ali komplikacije po posegu. Kot sem slišala. Res pa je, da me je pretreslo do dna duše, ko sem v cajtngah videla osmrtnico. Sploh nisem vedela, do tedaj namreč,(težko golta  besede ), da jo je pobralo, revo. Da jo je tako na noti, kot rečemo doma, pobralo. No, mimogrede, ona prva gospa je še, hvala bogu, živa. Tako sva torej zdaj iz naše sobe živi še dve.

 

Pa da se vrnem k mrtvi gospe s sredinske postelje. Ki je doktorju nekaj sramežljivo ponižno dala. In sem bila vse videla v šipi. Sem poklicala v hišo zdaj že mrtve gospe s sredinske postelje. Mi je bila dala telefonsko številko. Ko je še bila med živimi. Sva se bili zmenili,da se obiščeva. Ko bova zunaj. Bom jaz prinesla našo črnino,ona pa bo dala meso iz tunke, da bo luštno. Ja, sva se menili, take sva se menili. Saj si v bolnici nimaš kaj začeti. Razen čakati na vizito, na malico, tablete, injekcije ali pa na Matildo. In sva se namesto o Matildi pogovarjali o pijačici in jedačici. Joooj…(se ji milo stori,se ji glas zalomi  skoraj v jok).

 

Eh, (vzdih) še zdaj nisem povedala, kar sem pravzaprav mislila povedati. No, torej sem poklicala. Pa reče moški…  (pomisli) …Hmm … poštudiraj, Lorika…ni bil njen mož. Premladosten glas je bil. Verjetno je bil sin. Saj je rekla,da ima enega sina. Ki je delno prišteven. Sicer zna skrbeti zase, ampak čisto procenten ni. Je bila rekla. V službo hodi. Nekaj malega dobi. Toliko, da ima zase. Je kar samostojen. In bi zanjo vse storil. Tudi pod nož šel,če bi bilo izvedljivo.

Se je torej oglasil mlajši glas.

-Dober dan. Lorika tu. Sožalim z vami. Pa ne morem verjeti, da je Nežo vzelo…

 

– Ja, jo je vzelo…jo je vzelo, res jo je. Kdo, ste rekli,da ste ? A, Lorika, se že spomnim. Na žalost ,vzelo jo je…Upam,da je našla h Gospodu. Naj  doktorju Gospod odpusti. Jaz mu ne bom. Ko on crkne, ne sme gor h Gospodu. Bi bila prevelika krivica. Bi se mi Gospod zasral, če bi ga vzel k sebi. Res bi se mi zasral. A zdaj je, kar je, z Nežo. Malo sem sam kriv. (Čuti se samokrivda v glasu) Sem jih dal le pet sto. So mi vsi rekli,da bo premalo. Da to ni nič. Za take gospode. Da je pet sto njim toliko kot meni pet . (Poudari zadnji besedi) Pa sem jih pripravil le pet sto. Ker sem hotel ostale dati Neži za zdravilišče. (Zdaj že malo posmrka.) Saj veste, Lorika…saj ste Lorika ,ne?, ja, no, saj veste,da neradi predpišejo zdraviliško oskrbo. Sem torej mislil, naj ima oni beli gospod pet sto, Neža  pa ostalo za zdravilišče. In bi bili vsi zadovoljni. Vsaj naj bi bili. Neža in jaz bi že bila. Če bi bila preživela. Sem kriv jaz in tistih pet sto. Vam rečem, Lorika …saj ste Lorika ne ? …več jih pripravite, krepko več. Da ne boste prehitro zgoraj. Pri Gospodu. Bi rekel,da ste tudi vi za gor, h Gospodu. Pardon, hočem povedati, da ste tako dobra duša,da si ga zaslužite…Gospoda…mislim, jasno…Vse sem že pomešal…sem se vznemiril…, hočem vam svetovati,da pripravite več…več kot petsto…preden zarežejo v vas…(Zadnje besede  s sapo zdrdra in prekine).

 

In je nastala tišina. Je bila kar naenkrat tišina. Luka je poklopil. Zdi se mi,da je Luka. Sem dolgo študirala njegove besede. Nasvete pravzaprav. In si takrat spet zabičala,da crknila pač ne bom. Ne,ne bom še crknila.

 

Pa je prišel dan. Da mi odrežejo levo. Rečem doktorju, če lahko stopiva do okna. Mu pri šipi dam papir. On odpre. V papirju listič. Napisala sem bila: ( slovesno ponovi) Najdražji doktor. Jaz jih nimam niti pet sto. Malo manj pač.

Oni v belem je bil naenkrat čisto bel. Me stisnjeno pogleda. Nič ne reče. Potisne papir v žep. Gre. Le sebe sem potlej zagledala v šipi. Bila sem vsa rdeča. Kot da grem jutri na poroko. In ne na operacijo.

A sem seee  (dolgo vleče besedo) živa zbudila!

 

 

In sem že  (poudari)  kar nekaj dni ležala v sobi. In sem  bila (poudari) še kar živa. Doktor je bil pelinasto prijazen. Pa reče nekega lepega dne:

-Gospa Lorika, tudi na desni je že razvito. Čaka naju torej…Samo upava lahko…Zaupajte mi…

 

O, presneto, kar zalilo me je. Edina tolažba mi je bilo spoznanje, da ne ležim na sredinski  postelji. Kot Neža nekoč. Majhno upanje. Malo upanja. Čudno upanje.

 

Je torej prišel dan. Da mi odrežejo desno. Rečem doktorju, če lahko stopiva do okna . Za hipec se zastrmi, zamisli, nakar uboga. Pri šipi mu dam papir. Odpre. V papirju listič z sporočilom: Najdražji doktor, tudi zdaj jih nimam niti pet sto. Malo manj pač.

Bil je čisto bel. Me je pogledal. Sem pogledala v šipo. Naju pogledala. Naju je zagledal. In je vedel. Moral je vedeti. Ampak jaz jih res nisem imela pet sto. Malo manj pač.

Na vrsti pa je bila  že moja desna…

 

A sem se zbudila živa. (Zavriska skorajda.) Kot sem rekla,crknit še ne mislim. Ravna kot soha sem bila. Na sredinski postelji je že bila druga gospa. Vizita ji je napovedala dan D. Nekaj je glavnemu belemu v žep zašlo. Za trud.

-Za trud, gospod doktor, pa prosim vas…rešite me…

-Ja, ja,ne skrbite, ne skrbite, to je tako rekoč rutinski poseg…

 

Ponižno odrešenje se je zrcalilo na licu gospe s sredinske postelje. V mislih sem molila: Gospod usmili se je. Pa saj je bilo vse v redu z njo. Hvala bogu. Ali doktorju. Ali več kot pet stotim. Verjetno je bilo več kot pet sto. Saj je vendar res še bila na sredinski postelji.

 

Malo sem bila doma. Ne dolgo. Sem  ukazala domačim – začnimo šparat. Ker se nikoli ne ve, kdaj pristaneš na sredinski postelji. In tedaj jih moraš imeti. Več kot pet sto.

Kot bi bila vedela. Morda pa mi je angel namignil. Izvidi so bili ubijalski. Se mi je prestavilo na želodec. Smo vsi šparali. In zlagali v papir.

Sem spet bila v sobi. Je bila samo sredinska postelja prazna. Me hoče sestra na to posteljo spraviti. Se derem,da ne grem v to posteljo.

-Ja,če pa druge ni proste, gospa Lorika.

-Ne, ne grem. Ker še ne mislim crknit, se derem.

-Ja gospa Lorika, saj vas ne bo vzelo, kje pa! Vaš zdravnik bo poskrbel za vas. Vse bo OK.

-Seveda bo OK. Kaj pa sploh mislite! Samo ne potiskajte me v tisto posteljo.

Zgrabila sem svoj punkeljc in si ga pritisnila na prsi. Se pravi rebra. Oziroma ravni sprednji del. Dve novi ženski sta debelo gledali. Jaz pa sem se počila na plastični stol. Je prišel doktor. Sem vstala s plastičnega stola in zdeklamirala:

-Veste, doktor, zdaj sicer imam več kot pet sto, a vseeno ne bom šla na tisto posteljo. Neža je bila na njej, pa je šla tja gor. (Sem mu pokazala s kazalcem proti nebesom.) Jaz pa ne mislim crknit, sem bila zelo huda, sto procentna, da ne mislim crkniti.

Doktor reče:

-Gospa Lorika, kaj le blebetate. Strah vas je že vso ohromil…Saj ne veste, kaj govorite…No, le pojdite v posteljo. Jutri morate biti spočiti.

Vržem cote na pod. Se vržem na cote in rečem :

-Tu bom ležala. Na tisti sredinski postelji pa lahko ležite vi, če bi radi po Nežini poti.

Se jezno zvijem po tleh. In mi je hudo hudo. Me je strah. Čeprav pravijo, da do tretjega rado gre. Torej bi lahko bila vedela,da me še nekaj čaka. In dvakrat je bilo v redu, torej bo tretjič tudi. Saj  do tretjega rado gre. To pomeni,da bom živa. Ampak vseeno, za vsak slučaj bi mu pa le morala dati tistih več kot pet sto. Se zadnji čas spomnim. Hočem na noge. Prav tedaj, ko je sestri že med vrati naročal, naj pripravi rezervno posteljo tam v kotu.

Ga povlečem nazaj.

-Prosim,stopiva do okna, rečem. On že misli, da bo spet vse po starem vzorcu. In ni mislil slediti do okna. Pa še pravi čas povem,da ne bo tako kot že dvakrat. Da imam. In mu dam. Pri oknu. Dokaz se vidi v šipi. Saj ve. Papir mu dam v žep. On ne potipa. Ne odpre. Ne pogleda. Odhlača hladno  preko praga.

Eh,se tolažim, to je njemu rutina. Zato, zato. A sem mirnejša. Saj sem dala več kot pet sto. Torej bom ostala. Bom sigurno ostala.

In sem seveda ostala. In pristala na sredinski postelji. Ker po operaciji …( posnema doktorjev glas) ‘ pač ne morete ležati na pomožnem ležišču’, je  hladno resno dejal. Skorajda karajoče.

Rečem, da bi šla z njim do okna.

-Nič več, je resen.

-Saj ne bi nič dala,rečem, samo vprašala bi…

-Vprašajte, je resen.

-Ampak pri oknu bi vas vprašala,da ne bi vsi…saj …veste…hm…vedeli…

Malo zadrege je bilo,a poti nazaj ne več. Bilo je res čudno. In rečem torej glasno s sredinske postelje v sobo:

-No, gospod doktor, je bilo dovolj?

-Dovolj?Kaj …česa….je jecljal…Ne razumem…Poznam vaša sporočila…ampak…

-Ne sporočila…tisto…veste..v papirju…malo več kot pet sto je bilo…

Sem mu presrečna zapela besede o evrih, da bi ga spomnila…on pa se je…madona…(poudari) razburil…vznemirjen je postal.

 

-Sestra, ukaže, gospe Loriki je treba izmeriti temperaturo, precej  zmedena je.

-Doktor, porka…pardon…Nisem hotela crkniti, zato sem vam v papir dala dva tisoč. Da bi bila danes še tu. Kot tudi sem. Očitno. Tako…zdaj pa je, kar je…so vsi slišali…Zakaj pa niste hoteli do okna…saj sem vam rekla… Je v hitri sapi zdeklamirala.

 

In padla na vzglavnik. Sem slišala…’uboga gospa…to je od narkoze’…Sem slišala…’Sestra, takoj ji dajte zdravilo’…Sem vse požrla. Samo da nisem crknila. Ne glede po čigavi ali kakšni zaslugi. Le jezilo me je,da jih je zatajil. Tistih več kot pet sto.

 

Na pregledu, preden so me odpustili, je mrko zasikal iznad brk:

-Gospa Lorika, je rekel, tisti vaš papir sem vrgel v smeti. Besedilo sem tako ali tako poznal.

-Kaaaaaaj?! sem zavreščala. Ne morem verjeti. To ne more biti res. Ne sme biti res.

-Ja, ja, se je zasmejal,saj je bil le še eden z ‘Gospod dohtar, nimam jih niti pet sto’.Zato.

Lahko bi me bila kap. Pa bi lahko bila crknila. Tedaj. Če sem že prej preživela.  Crknila od jeze. Pa žalosti. Razočaranja. Da gre pa vrže več kot pet sto evrov Komunali  v keson. Za zjokat. Za kozlat. To pa je za crknit.

Mu podiham pred licem:

-Najdražji dohtar, reciklirat ste jih poslali dva tisoč.

Komaj ga slišim, ko zadiha:

– Saj ni res..Za kozlat…za crknit…

In sva bila oba zelo bela.

 

So mi doma,živi,rekli:

-Dobro,da smo jih zbrali…da te še imamo…

 

A jaz kar naprej mislim na Komunalo.