Vladimira Rejc: MEHKOBA JUTRA
Mariborski kulturni center, 2026
Poezija Vladimire Rejc ostaja tudi v zbirki Mehkoba jutra s formo in tematiko zelo samosvoja, “neprilagojena” trendom ali strogim literarnim teorijam, pravilom, ostaja, kot doslej, v pesniškem izrazu zelo njena, Vladimirina, asketska, a vendar močno sporočilna, estetska in subtilna. Poezijo Vladimire Rejc zaznamujejo kratke pesniške forme, nekajverzne pesmi s skrbno izbranim besediščem, a kljub asketskemu naboru verzov so sporočila globoka in se dotaknejo bralca.
Svoboden verz izraža pesničino dojemanja sveta, odnosov, trenutnosti in minevanja. Tematika nekaterih pesmi je tudi nostalgična, vendar kljub temu spodbudi optimizem, kar pesnica doseže s podobami in primerjavami iz narave in lastnih občutenj, ki se tudi iz nostalgičnosti preoblikujejo v upanje, optimizem, veselje, hrepenenje in zavedanje, da so ob njej ljubljene osebe, od katerih si (za)želi stisk dlani, pogled, neodhajajoče korake, zazrtost v oči. Verzi imajo čustveno težo, so igrivi, odkriti, izpovedni, podoživljajski.
Minevanja se zaveda, ta občutek upesni predvsem v pesmih, kjer se spomni matere. Od nje je zagotovo prejela dar zlaganja besed v verze, dediščino ustvarjanja torej, ki pa se nadaljuje tudi pri “dedovanju” umetniškega daru na pesničino hčer. Ida Zupan, hči pesnice, je že v prejšnji zbirki opremila poezijo s fotografijami in tudi v tej zbirki Ida Zupan s fotografskim objektivom pomensko dopolni in doda slikovno sporočilnost verzom.
Glede na naslov zbirke bi sicer kot bralka pričakovala svetlobno/svetlo naslovno in zadnjo stran. In spremljam doslej objavljene fotografije Ide Zupan, ki so brez izjeme znale ujeti različne trenutke zelo natančno in subtilno, v tej zbirki pa so (pre)slab prenos originala v tisk knjige. Seveda je slabšo kakovost fotografij zakrivil nekdo drug, ne avtorica fotografij. In morda bi bilo prav, da ima avtor pred izidom svojega pisanja videti prvi odtis. Vsekakor pa je idejna zasnova tega medsebojno sodelovalnega dvojčka, torej pesnica- mati, fotografinja- hči, zanimiva, če ne celo edinstvena, zagotovo pa osvežujoča za poetsko publiko.
Presenečena sem opazila naslednje: namreč skorajda vsako pesem je mogoče brati, dojeti in občutiti tudi od spodaj navzgor oziroma od zadaj naprej.
Takole je zapisala pesnica:
Stara vila.
Topla in brezčasna.
Mozaiki.
Poslikave.
Spominski portreti in slike.
Bogata knjižnica.
Tu sem srečna.
Tak način sem nehote odkrila jaz kot bralka:
Tu sem srečna.
Bogata knjižnica.
Spominski portreti in slike.
Poslikave.
Mozaiki.
Topla in bezčasna.
Stara vila.
Ta ugotovitev me je presenetila in sem očarana nad to možnostjo »igrati se« s poezijo, verzi, ki kljub obrnjenosti na glavo izražajo enak motiv, sporočilo ostaja isto, mene kot bralko pa navduši in preseneča, sili k razmišljanju, ali je pesnica zavestno tako pesnila.
Kakorkoli, zbirko zdaj ponovno berem, ampak od zadaj naprej, pesmi pa od spodaj navzgor.
In sem očarana. Priporočam v branje, to mehkobo besed in podob.
Sonja Votolen
