Pri založbi Zavod za kulturo in publicistično dejavnost je leta 2008 Vladimira Rejc izdala pesniško zbirko Potovanje nemih obrazov. Zbirko sta s spremno besedo na pot pospremili Barbara Vuga in Sonja Votolen. Pesmi je v angleški jezik prevedla Andreja Stajnko, medtem ko je likovna oprema in oblikovanje delo Marije Prelog.
Pesniško zbirko sestavljata dva sklopa, dve pesniški zbirki, ki ju je pesnica poimenovala Žepno ogledalce in Potovanje nemih obrazov. Slednje je ponovljeno na naslovnici. Pesmi Vladimire Rejc vsebujejo globoko sporočilnost. V triinšestdesetih pesmih se dotakne življenja v vseh pisanih oblikah in globinah. Kljub minimalizmu in prav zaradi njega, pesnica daje bralcu dovolj prostora za njegova lastna razmišljanja, za ustvarjanje njemu lastnih zgodb, pa naj bo to misel na preteklost ali trenutne dogodke in razpoloženjska stanja.
Ilustratorka Sonja Votolen je pesmi ilustrirala, tako da jih je razdelila na šestnajst sklopov in vsakemu izmed njih poiskala travniško rastlino. Le-ta se po svojih značilnostih in barvah nesporno ujema z vsebino verzov.
Podrobneje se bom ustavila ob pesmih, ki jih je ilustratorka opremila s spominčicami. Spominčice (a forget-me-not flower), te krhke, nežne, drobne modre rožice, že s svojim imenom in barvo asociirajo na spomine, lepe trenutke, mir in predanost. Pesnica se v spominih vrača v preteklost, ko je bila v veselem pričakovanju, ki ga je oplazila temna slutnja: Mojemu jezdecu se posmehuje krokar. Nerojenemu kaže ostre kremplje. Opraska ljubezen. (str. 15) Materinstvo ne prinese le srečnih trenutkov. Prepredeno je s skrbmi in predanostjo, pa naj se zgodi karkoli. Mimo se pripodi otrok. Zdrobi mi žepno ogledalce. (str.16) Kljub simbolu sedmih let nesreče, mati vztraja. Povsem se prilagodi potrebam drobnega bitja. Pri tem pozabi partnerja in na njegove potrebe. Ljubezen je potrebno deliti oziroma drobno bitje je potrebuje ogromno. Zgodi se, da partnerja povsem izrine iz razmerja. Med vama sem ležala dve leti … Preselila se je ljubezen. Iz spalnice v otroško sobo. (str. 17) Matere ob otroku zatremo svoje potrebe in pozabimo na svojo podobo, na urejenost na vzorčastih nogavicah salonar z visoko peto (str. 18). Utrujene smo od štiriindvajset urnega garanja, a vse je poplačano, ko nas razveseli smeh otrok, ki razprši svetlobo med puste blokovske zidove. Dekliški prsti spretno drsijo po klavirskih tipkah. Iluzija, da bo jutrišnji dan srečnejši. (str.19) Nekega dne, ko je otroci ne potrebujejo več, začne ženska – mati zaznavati okolico. Šele sedaj sem opazila, da na stenah visijo slike … V kotu zagledam svoj portret. (str. 21)
Pesnica pravi, da pojmuje lastne pesmi kot otroke svoje duše. Živi z že napisanimi in veselo pričakuje še nerojene. (str. 84) Potovanja nemih obrazov Vladimire Rejc je pesniška zbirka, ki je brezčasna, namenjena sladokuscem.
Napisala Vlasta Črčinovič Krofič
