Iti na sprehod je nevarno. Bodisi v park, bodisi v naravo. Sprehajalec je v nevarnosti. Zaradi psov namreč.
Mnogi sprehajalci sprehajajo pse. Pravzaprav se psi sprehajajo brez lastnikov. Le-ti so sicer v bližini, ob potki, na cesti, se pogovarjajo z mimoidočimi, z drugimi sprehajalci, parčki parčkajo, neparčki klepetajo, mimogrede navržejo pogled za živaljo, ki je…tam nekje pač.
Pes, svobodno skakljajoč, brez povodca, brez nagobčnika, majhen pes, velik pes, takšen, ki ne vzbuja groze, oni, ki jo zelo vzbuja, takšen, ki te povoha gor in dol, ti pa ne upaš naprej, ker te, po pasji logiki, pes mora ovohati. In ko se te navoha, srečno odideš naprej. Saj kakšen te tudi sploh ne ovoha, a vendar si oddahneš, ko se poti razidejo.
Mnogokrat me je že bilo strah na mojem sprehodnem počitku . Vedno znova namreč ugotavljam nerazumljivo brezbrižnost ljudi, ki vodijo pse na zrak, med druge ljudi, neupoštevaje nekaj osnovnih predpisov, pravil, ki so menda nekje vendarle zapisana, ki bi jih psi oziroma lastniki vendarle morali uresničevati, kadar se gibljejo na javnih površinah.
In tako na sprehodu, kamor grem zato, da si zbistrim um, da se naužijem spokoja narave, pravzaprav in prav zares doživljam stres in strah, da me napade kakšen »nezaščiten« pes.
Pred nedavnim sem bila med polji. Opazim počasi premikajoč se avto. Ob vozilu je sem ter tja skakljal velik pes. Malo sem, malo tja, malo do avta, pa vstran, pa spet na drugo stran, malo ob avtu …Obšle so me zle slutnje, strah. Ni bilo možnosti, da se namenim v drugo smer, morala sem naprej proti »posadki«. Pes je renče pridirjal do mene, se zaganjal vame, ki sem stala kot kip, vdana, da bo, kar bo…Nisem se upala obregniti ob osebo, ki je iz vozila vpila, klicala psa k pokorščini, a pes ni ubogal. Človek iz vozila sploh ni izstopil, da bi pobasal psa, ga odvlekel vstran, le vpil je in ga klical v avto. Tako neumnega in bebastega in skrajno neodgovornega in neverjetnega načina sprehajanja živali pa ne!
Končno se je žival premislila in stekla skozi odprta vrata v avto. Tisti hip sem stegnila jezik in nahrulila lastnika, ki je divje odpeljal. Nekaj sto metrov naprej je avto za trenutek ustavil, spet je iz njega je skočil taisti pes, se pognal naokoli, avto pa se je počasi premikal…Upala sem, da na tistem koncu polja ni sprehajalcev.
Poklicala sem modre. V eni sapi sem seveda hotela zrecitirati, kaj sem doživela, kako neka oseba iz premikajočega se vozila sprehaja psa, ki je razdražljiv. A kdo sem, kje sem doma, mi je žival kaj storila itd. jih je zanimalo o meni, predvsem o meni, ne kje je pes, kje je avto, kje je lastnik, ne logika, da bi naj brž prišli na kraj dogodka in ukrepali…Prekinila sem pogovor.
Ja, bila sem pomembna jaz, ki nimam iz avta sprehajajočega razdraženega psa.
Tedaj me je prešinilo, da naj gre vse skupaj v pozabo, saj sem jo odnesla brez ugrizov, čeprav je pes butal v moje noge.
Odslej bom kolesarila. Po pasji breznagobčni logiki ne bom nataknila čelade. Le tega še ne vem, kako se naj »maščujem« za neuporabo povodca.
In – očitno je prišel čas sprehajanja psov iz počasi vozečega avtomobila, torej jih bomo kmalu sprehajali tudi iz naslonjača s pomočjo interneta?
