Sierra Nevada de Santa Marta na severni obali Kolumbije je domovanje indijanskega ljudstva Kogi, ki je ena redkih staroselskih etničnih skupin v Južni Ameriki, ki je ohranila svojo kulturo relativno nedotaknjeno vse do današnjih dni. Kogiji so potomci visoko kultiviranega naroda Tairona, ki je na tem območju do prihoda Špancev živel v številnih obalnih mestih, ki so trgovala med seboj in s širšo okolico. Konkvistadorjem so se odločno uprli in bili dokončno uničeni in podvrženi šele konec 16. stoletja. Takrat so se preživeli prebivalci umaknili z obalnega pasu visoko v gore, kjer njihovi potomci živijo še danes.
Kogiji štejejo približno 6.000 duš in govorijo enega od dialektov iz jezikovne skupine Čibča. Imajo zelo razvito kozmologijo in mitologijo in so zaradi specifike naravnega okolja presenetljivo ekološko ozaveščeni. Ker zemlja v visokogorskem okolju Sierra Nevade ni idealna za kmetijstvo, jo uporabljajo zelo smotrno, da ne pride do popolne izrabe tal. Pravijo, da so potomci Velike matere, njeni najstarejši sinovi, in da so beli ljudje njihovi mlajši bratje, ki se imajo še marsikaj za naučiti, kar je glede na ekološko katastrofo, ki grozi zahodni civilizaciji, precej blizu resnici.
Deželo Kogijev se da obiskati samo v okviru šestdnevnega trekinga, ki ga ponuja zasebna agencija v Santa Marti, ki ima za svojo dejavnost dovoljenje kolumbijske vlade. Cilj trekinga so legendarne ruševine zadnjega taironskega mesta Ciudad Perdida (Izgubljeno mesto) globoko v džungli Sierra Nevade. Cena znaša 200 ameriških dolarjev na osebo in vključuje vodiča, nosače, hrano, prevoz iz Santa Marte do podnožja Sierra Nevade in nočitve v visečih mrežah. Pot vodi mimo številnih indijanskih vasi, kjer se da na kratko ustaviti in opazovati vsakdanje življenje domorodcev, čeprav večinoma naletiš le na ženske in otroke, ker so moški po cel dan na svojih poljih.
Treking je fizično izredno naporen, saj hodiš osem do deset ur na dan, skozi težak gozdnat teren, plezaš čez skalovje in vsaj desetkrat prečkaš hitro tekoče gorske reke. Toda zadoščenje, ko po treh dneh poti dosežeš kamnite ruševine Izgubljenega mesta, je nepopisno. Občutek dosežka je izreden. Mesto v džungli ima neko posebno avreolo skrivnosti, neko posebno mistiko, zato ni čudno, da ga smatrajo Kogiji za sveto in niso preveč navdušeni nad prisotnostjo tujcev. Agencija, ki organizira treking, jim plačuje določeno odškodnino, ki pa je glede na zaslužek, ki ga ima, verjetno občutno prenizka.
Toda glede na usodo večine ameriških Indijancev, ki so v 500 letih evropske kolonizacije povsem izgubili identiteto in narodni ponos, je primer Kogijev lep zgled, kako lahko majhno in ponosno ljudstvo kljub zunanjim pritiskom obdrži svojo družbeno strukturo in bogato avtohtono kulturo v veliki meri nedotaknjeno.
