Ljudje, ki so odraščali ob narcističnih starših, klonejo na področju odnosov z drugimi in imajo pogosto slabo samopodobo, pa tudi šibek občutek lastne identitete. Medtem ko nekateri otroci narcisov slabe izkušnje obrnejo navznoter in nosijo psihično breme sami, drugi svoje stiske projicirajo navzven ter postanejo nasilni in zlorabljajoči sami.
Prepoznati orodja, ki jih uporablja narcis
Jerneja pravi, da je knjigo Odraščanje ob narcisu vzela v roke predvsem zato, da si nabere več znanja o tem, kako splezati iz temnih globin preteklosti. Da bi bila bolj v pomoč njenim klientom na njihovi poti. Ob branju pa je dobila številne nove vpoglede.
Knjiga v prvem delu odlično opiše različne primere narcistične zlorabe – od v nebo vpijočih do tistih subtilnih, ki jih težko zaznamo. Med branjem knjige bralec tako spozna prekoračevanje meja in zlitost v korist narcisa, različne načine nadzora, dejanja iz zavisti in ljubosumja, čustveno manipulacijo, gaslighting, narcistični bes in subtilno zanemarjanje s pomanjkanjem empatije.
Pomembno ni samo to, kar se je dogajalo, ampak tudi tisto, kar se ni, pa bi se moralo
Pomembno se ji je zdelo prebrati, da ni nujno, da skrbniki zgrešijo kakšno veliko napako, kot so dejanja fizičnega nasilja ali spolne zlorabe.
Včasih je enako škodljivo pomanjkanje tistega, kar naj bi bilo, pa tega ni bilo: pomanjkanje empatije, čustvene regulacije, pristnega stika, občutka sprejetosti ter pomanjkanje občutka videnosti in slišanosti.
Ob branju tega dela se raztapljajo občutki krivde, ki jih morda čutimo. Ko čutimo, da nekaj v odnosu z našimi starši ni bilo, kot bi moralo biti, in hkrati ni kardinalnih napak, ki bi jih lahko očitali svojemu staršu. Kolikokrat v terapevtskem prostoru še dolgo v odraslost odmevajo ponotranjena prepričanja ljudi, ki so živeli ob skrbnikih, kjer je umanjkalo zgoraj našteto:
»Nisem vreden.«
»Nisem pomemben.«
»Z mano je nekaj narobe.«
Njihovi starši niso zmogli predati sporočila, ki bi vgradilo drugačna prepričanja. Narcisi tukaj prednjačijo, saj ne zmorejo vpogleda vase, ker bi to zahtevalo od njih, da se soočijo s svojo bolečino.
Ker tega ne zmorejo, neprijetne občutke plasirajo na druge, sebe pa doživljajo kot izključno dobre ljudi. Zmorejo skrbeti zgolj za svoje potrebe. Imajo občutek večvrednosti, pogosto prestopajo meje, nadzorujejo in manipulirajo, pričakujejo posebno obravnavo in pogosto zavidajo drugim. V primeru kritike so najmanj žaljivi ali omalovažujoči, v skrajnem primeru pa narcistično besnijo.
Potrebe otroka ne štejejo nič
Narcistični starši zavestno ali nezavedno ukalupijo svoje otroke tako, da čim bolje zadovoljujejo njihove potrebe in jih odmikajo od notranje bolečine. Medtem ko čustveno zreli starši dojemajo svoje otroke kot posameznike, ki skozi odraščanje postajajo vedno bolj samostojni, jih narcistični skušajo pripeti nase in jih uporabiti kot svoj podaljšek.
Čustveno zreli starši skrbijo, da otroci skrbijo za svoje potrebe, in jih usmerjajo. Narcistični starši pa poskrbijo, da otroci skrbijo za njihove potrebe. Odrasli, ki je odraščal ob narcisu, velikokrat ne ve, kaj potrebuje in česa si želi. Skoraj samodejno se odziva na potrebe in zahteve drugih.
Več o tem, kako človek sploh postane narcis, kako narcistični starš vpliva na dinamiko v družini in kako kot odrasli okrevamo, če smo odraščali ob narcisu, preberite v novem članku na našem blogu. |
