Danes me je nameril radar. Za celih pet kilometrov na uro sem bila prehitra. Nisem moledovala za razumevanje, popust ali celo izpust, enostavno vdala sem se. In kimala modrima kapicama. Da sem brž dobila zeleno luč za odhod.
Tedaj je mimo švignil motorist. Je bil in ga že ni bilo več. Modri kapici se nista niti zdrznili. Meni pa se je razburkalo nekaj v želodcu. In v želodcu je ostala pripomba o izgubljenem zaslužku tamodrih.
Stisnila sem zobe in sklopko ter lepo pačaaaasi odpeljaaaala.
Na križišču s prednostno cesto ustavim za rumenim golfom. Menim, da bo prečkal cesto naravnost, torej sem se pomaknila na desno, ker sem namenjena v desno smer. Naravnam se na zavijanje na desno, ko ob mojem vozilu močno in divje zahupa in hupa in hupa. Človek v golfu preklinja, da je strah. Podari mi nekajkrat v zrak vzdignjen sredinec. Pokaže še na čelo, se potolče po njem, spet zagledam tisti njegov štrleči sredinec, nakar le ugotovim, da je vsa njegova akcija namenjena meni, da sem teslo jaz, da se gnev vali name. Tedaj voznik cvileče spelje pred moje vozilo, tik ob meni zavije na desno,čudežno zaobide moje vozilo in izpari in scvili v smer, v katero sem menila zaviti. Končno sem skapirala njegov bes, saj sem mu, postavljena, kot sem bila, ovirala pogled oziroma kratila varnost. Še dobro, da nisem zavila na desno prav tedaj kot on.
A prav lahko bi se bilo tako dogodilo. Prav lahko bi bila speljala istočasno, saj on sploh ni imel nakazane smeri v desno, ni imel vključenega smerokaza.
Tako sva jo oba odnesla brez težav, le da sem jaz bila to jutro že drugič kandidat za čir na želodcu. Tam prej je motorist sigurno trikrat prekoračil hitrost, pa ni bil niti ustavljen, kaj šele, da bi mu bila izkazana kazen, rumeni golfist pa bi me bil spasiral, ker zavijam na desno, bi me zradiral s ceste, čeprav sploh ni nakazal smeri vožnje.
Vsakodnevno opažam, da vozniki čedalje manj nakazujejo spremembo smeri. Preveč jih je, ki enostavno samo zavijejo v to ali ono smer, ne da bi nakazali zavijanje. Kot da je to nekakšna vozniška modna muha, kot da je brez zveze vključiti smerokaz, ali kot da smo ostali vozniki za bregom, staromodni, butasti, ker še vedno vestno vključujemo smerne kazalce. Ali pa je nemara celo kakšen novi cestno prometni predpis in sem ga spregledala.
Prav nič ne bi bilo neumno kompetentnim preverjati, ali vozniki pravilno in vestno uporabljajo smerne kazalce. Prav nič ne bi bilo neumno spregledati pet kilometrov na uro, ne pa spregledati drvečega dvokolesnika in divjaka, ki ne pozabi na štrleči sredinec, pozabi pa na smerokaz.
In takšnih je na cestah preveč, sredinčarjev in nesmerokaznikov namreč.