Eni jim pravijo šuštarji, drugi šoštarji, vsi pa jih poznamo pod imenom čevljarji. Čevljar je žal poklic, ki je v izumiranju, zato so muzeji temu poklicu v čast prava zanimivost (in bodo še bolj čez nekaj desetletij). Tudi mi smo se odpravili v enega izmed njih, in sicer smo obiskali šoštarski muzej blizu Razkrižja in hrvaške meje, v severovzhodnem koncu Slovenije.
Šoštarski muzej je postavil Branko Gašparič, poznani dimnikar iz osrednje Slovenije, ki nasmeji in polepša dan v vsaki hiši, kjer se oglasi. Čez dobri dve leti, ko se bo upokojil, se bo priselil nazaj v rodno Prlekijo in se ukvarjal samo z muzeji, ki jih postavlja. Poleg šoštarskega muzeja bo letos postavil še dimnikarski muzej, v prihodnosti pa namerava še predstaviti poklic zdenčarstva – iskanje in kopanje studencev. Tako bosta z ženo Jožico predstavila poklice treh generacij, poklic njenega dedka, ki je bil čevljar, njenega očeta, ki je bil rudar in »zdenčar« (iskal je podtalno vodo in kopal studence) ter poklic dimnikarja, ki ga opravlja Branko.
Najtežje je dobiti stare čevlje
Branko je povedal, da je bilo najtežje dobiti stare čevlje. Le-te so ljudje namreč pometali stran, jih skurili, tako da so jih iskali po celotni Sloveniji. Največ jih je dobil tako, da so se ljudje oglasili na oglas, da išče stare čevlje. Ljudje so seveda za čevlje hoteli različno vsoto denarja, nekateri so cene postavili zelo visoko, spet drugi so jih dali skoraj zastonj, nekaterim pa je za plačilo Branko moral očistiti dimnik. Njihova zbirka sedaj obsega nekaj parov čevljev, ki so stari več kot 50 let. Med njimi je star kmečki čevelj z lesenim podplatom, čevelj vojaka iz druge svetovne vojne, ki je bil na ruski fronti, damski in otroški čevelj ter stari športni čevelj (»kopačke«).
V muzeju se torej nahajajo čevlji iz celotne Slovenije, skoraj vsa orodja in pripomočki, ki jih je potreboval čevljar, pa so bili last domačega čevljarja, Jožičinega dedka Antona Bokše. Dedek je zaradi bolezni hitro umrl, zato se ga še najbolj spominja njegova najstarejša vnukinja. Pripoveduje nam, da se dedka spominja po tem, da je bil venomer v svoji sobici, kjer je popravljal in izdeloval čevlje. Bil je strog, le vnuke je kdaj pa kdaj razvajal s kakšnimi jabolki. Večkrat se je kateri izmed njih stisnil k njemu in zaspal pri starem tateku, kot so ga klicali. Da se je izučil za čevljarja, je šel od hiše že s 14 leti, s 17 pa se je vrnil nazaj iz začel opravljati svoj poklic. Imel je tudi kovček z vsemi orodji, s katerimi je hodil od hiše do hiše in popravljal čevlje. Nepogrešljivi pripomočki so bila seveda kopita različnih velikosti, po katerih je izdeloval čevlje ter številna orodja: šila, pilice, natezalne klešče, igla, kladivo, gladilnik, škarje, obrezovalnik usnja, štrajher … Poleg tega pa je za čevelj potreboval različne žebljičke ter klinčke. Klinčki so posebni leseni žebljički iz brezovega lesa, s katerimi je učvrstil podplat s preostalim delom čevlja. Potem ga je z iglo in dreto zašil. Podplati so bili večinoma leseni, da se niso prehitro obrabili, pa so bili vanje zabiti žeblji. Celoten čevelj so zaščitili z mastjo ali s posebno zmesjo iz loja in saj.
Čevljarski pripomočki in malica
V muzeju so na ogled tudi številni majhni pripomočki, ki jih je potreboval čevljar za izdelovanje čevljev. Le-te so Gašparičevi dobili od prijazne gospe, ki je imela nekoč v Ljubljani trgovino usnja. Podarila jim je staro usnje, dreto, čevljarski vosek, smolo, vezalke in ostale drobne pripomočke.
Poleg čevljarskih izdelkov, orodij in pripomočkov je v stavbi urejena tudi posebna kmečka soba s starimi omarami, mizo, posodo, kozarci, slikami idr., kjer prikažejo, kako so ljudje nekoč živeli. Vsakemu obiskovalcu pa ponudijo tudi čevljarsko malico; kruh, zaseko začinjeno s sladko papriko ter domače vino iz brajd.
Kot nam pove Jožica, so muzej postavili za svojo dušo, ker ne bi radi, da bi poklic čevljarja šel v pozabo. Če bi jih radi obiskali, pokličite Branka Gašperiča na 041 670 639. Za konec pa še ena šuštarska:
En šuštar me je vprašal, če plesat grem ž njim.
Hm, hm, ne, ne, z enim šuštarjem ne!
Cel dan, cel dan na stolu sedi,
zvečer pa po smoli smrdi.
(Del slovenske narodne pesmi)
