V Mestni knjižnici Izola si v vitrinah ustvarjalnosti lahko ogledate novo razstavo ročnih del. Tokrat se predstavlja Suzana Belak Pungartnik, ki jo nekateri že poznate, saj je v knjižnici v okviru Borze znanja vodila delavnico izdelovanja brošk iz blaga. Na knjižnih policah pa lahko najdete tudi njene priročnike: USTVARJALNE URICE, USTVARI ŽIVALSKE PODOBE, MODNI DODATKI IZ DOMAČE DELAVNICE, USTVARJAJ IN RECIKLIRAJ Z GUSARKO ELO. Suzana je po izobrazbi modna oblikovalka, univerzitetna diplomirana inženirka tekstilne tehnologije in učiteljica z licenco. Po srcu je oblikovalka in naravoslovka, drugače pa mama dvema otrokoma in poročena ženska. Zasebno poučuje risanje, modno skico, slikanje, krojenje, šivanje, pletenje, kvačkanje, vezenje. Inštruira pa tudi matematiko za osnovne šole in prva dva letnika srednjih šol. Poučuje še predmete: Tehnika in tehnologija, Likovna vzgoja, Prodaja blaga, Naravoslovje s poznavanjem blaga, Kemija s poznavanjem blaga, Umetnost, Kemija, Oblikovanje prodajnega prostora, Tekstilna tehnologija. 25 let je s svojimi idejami, skicami, izdelki, fotografijami in teksti sodelovala z revijama Jana in Anja. Zdaj sodeluje z revijami Lisa, Lisa moje stanovanje in Naša žena. Aprila 2011 je ustanovila Društvo ustvarjalnih Cita. Ustvarja tudi revijo Cita, ki jo lahko najdete na njeni Facebook strani, ter spletno stran www.suzana.si. Suzano smo povabili k pogovoru.
MKI: Suzana, v uvodu smo vas že predstavili. Bi nam morda zdaj povedali, kako ste se odločili za študij in kasneje za poklicno pot? Najbrž so vam bila ročna dela z različnimi materiali, predvsem z blagom, pri srcu že prej?
SBP: Že v otroških letih sem želela biti učiteljica. Doma sem imela šolo, v kateri sem poučevala tri sestre in brata. Zelo rada sem risala. Zato sem šla na srednjo šolo za oblikovanje. Tam sem se morala odločiti za eno od treh smeri, čeprav so me vse veselile. Izbrala sem modo. Ročna dela sem vzljubila že v osnovni šoli.
MKI: Odločili ste se za pot samostojne ustvarjalke. Kaj vas je k temu spodbudilo?
SBP: Delala sem že vse mogoče, najraje poučevala, popoldne pa sem ustvarjala še doma. Rabili smo denar za stanovanje, zato sem res veliko delala. Zdaj sem samostojna zaradi brezposelnosti, ne pa zaradi brezdelja J. Sicer pa bom šla učit takoj, ko bom spet dobila službo.
MKI: Na vaši spletni strani ste zapisali tudi, da želite ovrednotiti delo žensk, ki so bile zaposlene v slovenski tekstilni industriji. Kako doživljate propad te industrije in poplavo cenenih tekstilnih izdelkov, ki jih večinoma uvažamo? Verjetno to ni boleče le za vas, pač pa tudi za mnoge odpuščene delavke?
SBP: Ni boleče, da so oblačila zdaj poceni. To pomeni, da so dostopna vsem, ne samo premožnejšim. Boleče je, da smo neslišno zadušili skorajda celotno tekstilno industrijo, ki je bila v Sloveniji najbolj razširjena. Vsaka oseba ima svojo zgodbo o tem, boleča je. Smo se pa naučili, da se vse stvari na tem svetu spreminjajo in da tako pač je. Tako drastične spremembe na tekstilnem področju pa kljub vsemu ni pričakoval nihče.
MKI: V društvu Cita prirejate tudi delavnice za otroke in odrasle. Imajo današnji otroci radi ročna dela, se jih radi učijo, jih znajo ceniti? Kaj pa odrasli?
SBP: Otroci radi ustvarjajo, presenetili pa so me pri vezenju. Zelo radi vezejo, če le dobijo bolj moderno predlogo. Odrasli, tudi moški, zdaj želijo več plesti in kvačkati. Predvsem kvačkanje je res v modi. Ročno delo je meditacija. Je počasno sprejemanje samega sebe.
MKI: Izdelujete različne predmete, od torbic in copat do zapestnic, šalov in ogrlic. Kako pridete do ideje za izdelek in kako izberete materiale?
SBP: Ideja se utrne, ko zagledaš lep kos v trgovini, v reviji, na spletu ali na drugi ženski. Lahko pa o njej nekdo le pripoveduje. Ko poskusiš, se že med postopkom izdelave spomniš še česa boljšega. Običajno zmanjka časa, ne idej.
MKI: Vitrino ste opremili z izdelki v sivih barvah. Zakaj?
SBP: Odločila sem se za sivo in srebrno, da je sporočilo razstave enotno. Nisem želela ustvarjati z močnimi barvami, raje sem se poigrala z oblikami. Po toliko letih ustvarjanja s sivo mi je ta barva postala zelo blizu. Prelepa je in nešteto odtenkov ima, ne le petdeset J
MKI: V vaših knjigah in na spletni strani najdemo tudi nekaj kuharskih receptov. Radi kuhate in aranžirate jedi na krožniku?
SBP: Kuham zdaj raje, ko se zavedam prednosti zdrave in domače kuhinje, pa še več sem doma. Večinoma si recepte izmišljujem, še rajši pa jedi zlagam na krožnik tako, da so videti lepe. Zato jih lepo oblikujem in okrasim z zelišči.
MKI: Lotite pa se tudi izdelave različnih lesenih polic in regalov. Ste tudi vaše stanovanje opremili na tak način?
SBP: Stanovanje opremljamo. Zame je to dolga zgodba, ki je ne želim nikoli končati. Imam jo še posebej rada. Zato si dajem kar veliko opravka z njo. Pa še moža ves čas prosim za sodelovanje. Gre za odnos. Vzpostavljanje in vzdrževanje odnosa.
MKI: Pripravili ste tudi navodila za indijanski piknik. Kako se zabavajo vaši otroci doma in kako otroci v vašem društvu?
SBP: Indijanski šotor s piknikom je res lepa zgodba, podobno kot tista z gusarsko ladjo v zalivu pri Seči. Vanjo smo vstopili vsi družinski člani, najbolj pa poglavarjev sin, ki je postal čisto pravi Indijanec.
Drugi otroci ustvarjajo na delavnicah. Izberem različne teme, ki jih ovijem v zgodbo. Lepše je ustvarjati, če v tem najdemo smisel.
MKI: Ste ljubiteljica narave. Imate svoj vrtiček, se večkrat odpravite na sprehod v naravo? Kaj vam narava pomeni?
SBP: Rada hodim. Narava me umiri. V meni zbuja veliko občudovanje. Zdi se mi zelo močna in neskončno lepa. Nimam brezhibnega vrta, tam rastejo tudi travniške zdravilne rastline. Rada imam sadno drevje in grmičke z užitnimi plodovi in zelišča.
MKI: Gospa Suzana, zahvaljujemo se vam za pogovor in želimo še veliko ustvarjalnih trenutkov.
