Noč bo.
Čas, ko se ljudje zapirajo
V svoje varne kokošnjake.
Potem žvečijo kruh
In svoje neznatne želje
In sami sebe.
Zdaj drevje razklepa pesti,
Da tema trudno leže
V njegova naročja.
Star umazan muc
Razmišlja na smetišču.
V njegovih velikih očeh
Cingljajo lunini odsevi.
Takle samoten večer.
Niti ne posebno otožen.
Viri: Pa da bi znal, bi vam zapel (uredil Niko Grafenauer), Založba Mladinska knjiga, 1977
Katere pesmi Svetlane Makarovič vas posebej pritegnejo? Pišite pod pesmijo v komentar.
