V Kraljestvu Govorjenja so besede živele kot ptice. Letale so po zraku, prepletale zgodbe, se vrtinčile v pesmih in se nežno spuščale na jezike ljudi. Nekatere so bile lahke kot perje, druge močne kot orli, spet tretje nežne kot metulji.
Med njimi je živela majhna, preprosta Beseda. Ni bila dolga in mogočna kot Resnica, ni bila lepa in mehka kot Ljubezen, niti mogočna kot Pogum. Bila je kratka, neopazna, in čeprav je letela med stavki, se je zdelo, da jo vsi spregledajo.
Beseda je imela eno samo željo: hotela je leteti visoko, tako visoko kot največje besede, ki so oblikovale misli ljudi in spreminjale svet. Vsakič, ko je poskusila, so se druge besede zasmejale.
“Premajhna si,” ji je rekla Modrost.
“Premalo pomembna,” jo je zavrnila Sila.
“Težko te sploh opazimo,” je pripomnila Pesem.
Beseda se je žalostno spustila k tlom in se vprašala, ali bo kdaj našla svoj namen.
Odločila se je, da bo odpotovala skozi Kraljestvo Govorjenja in našla nekoga, ki bi ji lahko pomagal. Najprej je obiskala starega Pripovedovalca, ki je sedel pod drevesom in pisal zgodbo.
“Pripovedovalec, kako lahko letim visoko, tako kot velike besede?” je vprašala.
Pripovedovalec jo je pogledal skozi svoje debele naočnike in se zamislil. Nato se je nasmehnil:
“Ah, mala Beseda, ne potrebuješ moči. Potrebuješ pravo mesto v zgodbi.”
Toda Beseda ni razumela. Kako naj bi ji zgolj mesto v zgodbi pomagalo leteti?
Odločila se je, da bo poskusila drugje. Odpravila se je k Pesniku, ki je sedel ob reki in skrbno sestavljal verze.
“Pesnik, kako lahko letim visoko?”
Pesnik jo je preučil in rekel: “Morda nisi močna, toda prave besede v pravem trenutku lahko naredijo čudeže.” Nato jo je nežno postavil v svojo pesem. In res, ko je Pesnik prebral svojo pesem na glas, je Beseda prvič začutila, kako se je dvignila v zrak. Njena lahkotnost je omogočila pesmi, da je zaplesala po vetru.
Toda še vedno ni letela tako visoko kot največje besede.
Beseda je potovala naprej. Prišla je v knjižnico, kjer so knjige šepetale vsem, ki so jih želeli poslušati. Usedla se je na polico med stare, prašne strani in upala, da bo našla odgovor.
Tedaj je prišla deklica in vzela knjigo. Začela je brati na glas. Beseda se je znašla v zgodbi – in ko je deklica brala, jo je beseda ponesla na svojem valu misli. Zdelo se je, kot da Beseda zdaj resnično leti!
In potem je razumela.
Letenje ni pomenilo moči, velikosti ali glasnosti. Letenje je pomenilo, da je našla pravo mesto, kjer je bila potrebna.
Od tistega dne je Beseda letela na tisoče načinov – v pesmih, v zgodbah, v mislih in v sanjah. Morda ni bila največja, a je bila pomembna. Kajti vsaka beseda ima svoje krila – če jo le postavimo na pravo mesto.
Dragi bralci, uganete katera beseda je:
Majhna, skoraj nevidna, pogosto prezrta, a brez nje stavki ne tečejo gladko. Povezuje misli, stavke in ljudi. Je tista beseda, ki drži zgodbe skupaj, prepleta pesmi in omogoča, da besede ne stojijo same, temveč letijo skupaj.
Odgovor: beseda IN
