Nič mi ni dobro in nič mi je dobro
Nič mi ni dobro,
ko zjutraj vstajam v sivino misli,
ko se dan začne brez smisla,
in ura teče v prazno, brez cilja.
Nič mi je dobro,
ko izza oblakov posije svetloba,
ko se spomnim, da še diham,
da še slišim ptice v daljavi.
Nič mi ni dobro,
ko me lastna senca teži,
ko me pogled v ogledalu boli,
ko se vprašam – zakaj sploh jaz?
Nič mi je dobro,
ko začutim toplino besede,
ko me dotakne iskren objem,
ko mi življenje namigne: še si tukaj.
Nič mi ni dobro,
v hrupu, kjer ni poslušanja,
v svetu, ki kriči, a ne sliši,
v hitenju, kjer duša zaostaja.
Nič mi je dobro,
v tišini srca, ki ve,
v trenutku, ko zaprem oči
in sanje niso beg, ampak dom.
Teja Gorše, 35 let
