Nekoč smo zaupali. Ne ker bi morali, ampak ker ni bilo druge izbire. Če si rekel, da prideš ob petih, si prišel. Ni bilo sporočil “Oprosti, ne utegnem” ali “Mogoče kdaj drugič”. Dogovori so bili jasni, enostavni in dokončni. Če te ni bilo, so te čakali. Če si zamujal, so skrbeli. Če nisi prišel, so naslednji dan vprašali: “Kaj se je zgodilo?” in odgovor je bil pomemben.
V tistih časih so bile besede redkejše, a tehtnejše. Ničesar nismo mogli preveriti s hitrim klikom, nismo imeli seznamov stikov, kjer bi lahko le zamenjali osebo, če se kdo ni oglasil. Ko si nekaj rekel, je to nekaj pomenilo. Ko si nekaj obljubil, se je to pričakovalo. In ko si bil s človekom, si bil z njim – resnično, v celoti, brez motečih elementov, brez pobegov v vzporedne svetove na ekranih.
Takrat je bila tudi tišina drugačna. Bila je del pogovora, ne njegovega uničevalca. Ko smo hodili domov po večerih, ko smo sedeli na klopeh in gledali v noč, smo znali biti tiho skupaj. Tišina ni bila neprijetna, ni bila signal, da se pogovor končuje ali da je nekaj narobe. Bila je znak udobja, prisotnosti, bližine. Lahko si bil s prijateljem, z osebo, ki ji zaupaš, in preprosto molčal. In v tem molku je bilo več pomena kot v tisoč sporočilih.
Danes… danes je drugače. Tišina je postala nekaj strašljivega, nekaj, kar moramo zapolniti, prekriti, pregnati. Ko se srečamo, telefoni ležijo na mizi, vedno blizu, vedno pripravljeni, da nas odrešijo morebitnega trenutka neprijetnega molka. Vsak pogovor je prekinjen z vibracijami, vsak trenutek lahko uide, preden dobi pravi pomen.
Namesto da bi se pogovarjali, raje bežimo. Bežimo v ekrane, v hitra sporočila, v kratke všečke in instantne odzive. Če se kdo ne oglasi, ne čakamo več, ne zaupamo več – preverimo, kdaj je bil nazadnje aktiven. Če nas nekdo ne posluša, ni več pomembno – dovolj je, da si izmenjamo nekaj fraz in pogovor se lahko konča. Če je tišina predolga, jo napolnimo z nečim, kar je videti bolj koristno – še en videoposnetek, še ena objava, še en nepomemben komentar pod sliko nekoga, ki ga komaj poznamo.
A to se ne dogaja le med prijatelji. To se dogaja tudi v domovih.
Ko sedimo pri večerji, vsak s telefonom poleg krožnika. Morda se pogovarjamo, a je vsak z eno nogo v drugem svetu – enem, ki utripa v modri svetlobi, poln neskončnih distrakcij. Ko se pojavi spor, ne rešujemo več stvari z besedami. Lažje je obrniti hrbet, se zapreti v sobo in potoniti v svet, kjer nas nihče ne more prizadeti.
Otroci in starši sedijo vsak na svojem koncu stanovanja, vsak z očmi uprtimi v svojo napravo. Nekdaj so bili prepiri glasni, a vsaj iskreni – zdaj se razrešujejo s tihim ignoriranjem in hladnimi sporočili, poslanimi čez hodnik. Če je tišina neprijetna, se ne vprašamo več, kaj nam želi povedati, ne iščemo več odgovora v očeh drugega. Raje pobegnemo.
In tako postaja tišina med nami vse večja. Ne tista stara tišina, polna razumevanja in bližine, temveč nova, hladna, prazna. Tišina, ki ni več priložnost za povezanost, ampak dokaz, da smo se oddaljili.
Najbolj strašljivo pa je to, da nas to niti več ne moti. Vajeni smo, da je tako. Vajeni smo, da se ljudje ne držijo dogovorov, da pogovori ostanejo nedokončani, da ni več resnične prisotnosti. Vajeni smo, da se ne pogovarjamo več.
Toda kdaj smo se nazadnje resnično poslušali? Kdaj smo nazadnje zaupali, brez da bi preverili, brez da bi potrebovali dodatno zagotovilo? Kdaj smo nazadnje preprosto bili – skupaj, v tišini, brez občutka, da moramo kaj dodati, kaj klikniti, kaj preveriti?
Morda je čas, da spet poskusimo. Da se usedemo brez telefonov, da si vzamemo čas za pogovor brez prekinitev. Da se spomnimo, kako je zaupati brez takojšnje potrditve. Da spet odkrijemo tišino, ki ni praznina, ampak prostor za resnično bližino.
