Tekmujemo. Tekmujemo. Tekmujemo. Učenci ali učitelji? Ali šole? Poplava vsemogočih tekmovanj je. In še bo. V zelo kratkem času. V mislih imam predvsem devetošolce. Ki dobijo ali pa ne. Priznanja. Dobijo ali pa ne. Ker se pripravljajo na več tekmovanj. Ki jih je, kot smo že ugotovili, v razmeroma kratkem obdobju precej na kupu. Dobijo ali pa ne. Bronasto. Srebrno. Zlato. Priznanje. Ki se je včasih, v ne tako daljni preteklosti, potrebovalo za vpis v srednje šole. Zdaj pa vse manj, ponekod pravzaprav ne več.
In se sprašujem, jaz, učiteljica, ki učence pripravljam, kako to, da še ostaja entuziazem. Ne v meni, temveč pri učencih, jasno! Namreč da tekmujejo, čeprav vedo, da morda tistega papirja sploh ne bo moč »vnovčiti«. Tekmujejo, ker smo jih mi, odrasli, »naredil« tekmovalne? Ali tekmujejo, ker je takšna tradicija? Ali tekmujejo, ker še vendarle niso povsem potrošniško naravnani, saj se sicer ne bi pripravljali, če za trud ne bo profita. Takšnega in tistega, kot ga je imelo na stotine njihovih predhodnikov.
Včasih je srebro kaj prineslo, nato vmesni čas nič, je le zlato štelo točke vpisa, zdaj srebro spet nekaj pomeni, a ponekod jim zanj pri vpisu ni mar. Ni pomembno niti zlato. Toda biti srebrn ali zlat na državnem tekmovanju, prosim lepo, vendarle pomeni neko količino in kvaliteto znanja. A kot vidimo in občutimo, srebro nima cene. Ne šteje. Odveč je. Odveč je govoriti in omenjati ga. Tudi zlatu se slabo piše. Očitno se obe kovini slabo svetita.
Priznanja so razvrednotena, necenjena, odvzeta jim je bila cena, teža, pomen.
Entuziastični učitelji- kdo neki pravi, da jih ni, bedakov, se kljub temu veselijo srebrnih uspehov svojih učencev. Jih pohvalijo
. A od tam zgoraj je (z)radirano. Kot da je srebrno in zlato državno priznanje neuporabno, nepotrebno, nepomembno.
A kako znajo srebrno in zlato odličje in celo bron, ceniti in videti druga področja udejstvovanja! Si predstavljate, da dobi atlet srebro, pa se mu pove, da mu »ne pride v poštev«? Ali zlatemu športniku?!
Pa je med učenci, ki so bili zlati in srebrni, tudi na stotine konkurentov, torej dokazovanje znanja ni bilo enostavno. In to kar je pri smučanju desetinka, je pri tekmovalcu- recimo iz angleškega jezika- ena točka. Izguba ene same točke je dovoljena, da je zlato še učenčevo, nato je že srebrn.
Tekmovati ali ne- to je zdaj vprašanje. Tekmovati? Za kaj? Zakaj?