Prošnja: Prosim, pripoveduj mi o Kairu. Kako izgleda. Povej mi, kaj vidiš, kaj slišiš. To mesto pogrešam in rad bi se spominjal!
Pismo: Rad bi vedel o Kairu, Alec?
Mesto je še vedno na isti način noro kot takrat, ko si bil ti še tu. Glasno in razgibano, prenatrpano in zadnja dva dni na srečo tudi že za odtenek manj vroče. Avgustovska vročina je začela popuščati. Včeraj sem zjutraj stopila na ulico, bil je prvi dan ramadana, ozrla sem se v nebo in ugledala oblake. Take bele, vatirane, mehke kot puh in malce meglene. Kakor z oljne slike, ne ovčice. Po dolgem poletju, ko se je nebo dan za dnem razpenjalo na vse strani kot bledo modra rjuha, pri robovih že malo zasvinjana od mestnega smoga, so beli oblaki prava osvezitev.
V Aguzi, kjer stanujem, je precej dreves in tako morda celo za odtenek bolj sveže kot drugod, v centru mesta na primer. Pred našim blokom na vsaki strani rasteta dve vitki drevesi in pod njunima krošnjama dva glinena vrča. V njih je voda, sveža in hladna, tudi, ko sonce nažiga štirideset in več stopinj. To me v Kairu vedno znova očara: toliko tradicije v osredku metropole. Če grem iz moje ulice po ulici Šahin in pozneje po Suleiman Gohar do Dokija, je vse tako żivahno, da me vedno navduši in živcira hkrati. Sadje in zelenjava na lesenih vozovih, v katere so vpreženi konji, mezgi in osli. Zdaj je sezona buč: voz rumenih melon, zelenih lubenic, med katerimi je ena odprta kot vaba, da razkazuje svojo rdečo, sočno notranjost s črnimi pečkami. In vidiš lahko sudanska dekleta: visoka in vitka, z okroglimi glavami in mlajšimi bratci, sestricami na ramenih ali z roko v roki. Večinoma so begunke iz Darfurja, morda celo iz Nubskih gora.
Med ulico Šahin in Soleiman Gohar je kratka uličica, ki mi je še posebej ljuba. Tam izdelujejo kavče in razkošne stole iz časov kaj vem katerega francoskega kralja, pozlačene, obložene s senom in prevlečene z zeleno-zlatim, rumeno-zlatim, rdeče-zlatim … batikom. Vidim lahko, kako jih izdelujejo – vse faze. Najprej leseno ogrodje, nato izrezljani detajli, zavoji in kodri, čez zaščitna barva, sledi pozlata in čisto na koncu oblačenje: seno, zaščitna prevleka in batik. Stole oblačijo kot ženske, poskrbijo za vse – do zadnjega makeup detajla. To je tisto, kar mi je v Kairu ljubo: tihe, skrite ulice z obrtniškimi delavnicami. Čez zimo sem bila obsedena z železnimi vhodnimi vrati. Si jih videl? Lepo jih izdelajo: rože, geometrični zavoji, valovi in spirale … Razmišljala sem, da bi jih bilo fino poslikati in pripraviti razstavo.
Na pomlad sva z J-jem rabila omarico, pravzaprav le dve, tri police zbite skupaj za najin mali televizor, in nekaj knjig. Šla sva se razgledat na Atabo. Vsakič, ko potrebujeva kakšno poceni in uporabno reč, greva na Atabo. Prav smešno je že. V najinem besedišču je postala Ataba simbol za kraj, kjer lahko kupiš karkoli si zmisliš precej ceneje kot drugod. Nočem vsega kupovati tam. Na primer za okvirje očal nisem želela iti na Atabo niti pogledat. Kakorkoli, šla sva na Atabo po tisto omarico in napotili so naju v "pohištveno četrt". Neverjetno! Samo desno zaviješ s ceste Al-Azhar in znajdeš se v popolnoma drugem svetu: v ozke ulice, obložene s pohištvom z vseh vogalov, skozi mnoge odprtine glasovi iz enega od najbolj hrupnih in obljudenih predelov v Kairu skorajda ne prodrejo. Samo človeški glasovi in morda glas kladiva, ki udarja po žeblju in se zadira v mehki, dišeči les. Bila sem več kot očarana.
Prav o tem sem se nekaj tednov nazaj pogovarjala z Mohamedom, ki je kulturni manager gledališča Ghouri, kjer se v srednjeveški stavbi vsako sredo odvija predstava vrtečih dervišev. Si jo videl, Alec? Mohamed je dejal, da je lepota Kaira notranja, in ne bi se mogla bolj strinjati, saj na zunaj mesto ne izgleda ne lepo ne privlačno. Celo za obisk parka se je treba posebej odločiti in plačati vstopnino, a najbolj preseneča prav stari del Kaira: mošeje in zgradbe iz srednjega veka, do katerih je mogoče priti le po ozkih, zavitih ulicah, skrita notranja dvorišča, obrtniški predeli, kamor le redko zaide noga turista …
Vozniki so še vedno divji. Prejšnjo noč sem prečkala cesto pri British Councilu. Vračala sem se z otoka Zamalek iz knjigarne Diwan in kulturnega centra Sawy. Saj veš, ponoči promet ni tako gost, a za voznike je to samo priložnost, da se lahko še bolj izživljajo. Nastal je razmak med avtomobili in odločila sem se prečkati. Iz daljave se je bližal le en taksi. Ko sem prišla skoraj do sredine ceste, se je izkazalo, da je taksi izjemno hiter, in skušala sem se mu izogniti, a prav iz smeri, kamor sem se umikala, je pridrvel še en taksi, ki se je odločil prehiteti tistega, ki me je že ogrožal. Ne spomnim se, kako sem prečkala cesto, ne da bi me zadelo. Ko sem bila na varnem, mi je bilo, kot bi mi sprhnele kosti, srce je bilo nekje nizko v hlačah, duša pa plavala kot oblak nekje nad mano …
Arabščina mi gre počasi. Sprejela sem dejstvo, da sem tako sita šol in študija, da je počasi in potrpežljivo, brez vsakršnega pritiska, zame trenutno edini način. Nobenih knjig nočem okoli sebe, ker me navdajajo s tesnobo. Dialekta se učim od sodelavcev samo s poslušanjem. To je verjetno najbolj naraven način. Ne zapišem si niti besedice. Kljub temu z oktobrom spet začnem s tečaji arabščine za tujce na Univerzi v Kairu.
Alec, mislim, da bom tukaj končala. Verjetno bi ti o Kairu lahko napisala knjigo in če jo boš hotel nekega dne prebrati, se boš res moral naučiti slovenščine. Prepričana sem, da na Kitajskem srešuješ ogromno zanimivih ljudi, kar je krasno v vseh pogledih. Piši mi o njih. Piši mi, kje si in kaj počneš. Želim ti veliko navdiha in veliko čudovitih trenutkov, kjerkoli že si.
Odgovor: Jasna,
nikoli nisem pričakoval toliko opisov in toliko vsebine, a to je natanko tisto, česar sem si želel – hotel sem si predstavljati Kairo.
Želiš mi veliko navdiha in čudovitih trenutkov … V Egiptu je bil skoraj vsak moj dan tak. Spominjam se večine ulic, ki jih omenjaš. In seveda Atabe.
Pohištvena četrt: tja sem hodil na sprehod skoraj vsak dan. Mislim, da sem tam na milijon vogalih pustil svojega duha, obešenega na stavbe in ujetega v zvokih. Če dobro pogledaš in tenko prisluhneš, me boš našla tam, ker to je eden izmed tistih krajev na zemlji, kjer sem se resnično počutil srečnega popolnoma brez razloga. Kjer sem bil kakor nagajiv duh, ki stalno vznemirja svojo okolico.
