Nina Božič je svoj prvenec, performans Give Me Money, širši publiki predstavila v okviru oglaševalskega festivala Mladi Levi. V predstavi, ki je udarno zabavna mešanica predavanja na temo osebne rasti in kabareta, Nina Božič spretno žonglira z elementi poslovnega sveta, ki jih ironizira, pa tudi promovira. V petindvajsetminut trajajoči predstavi se lahko gledalec pusti prepričati Ninini prošnji po sponzorskih sredstvih, vsrka učenost iz diagramov, ki analizirajo kreativni proces, in odkrije lastni notranji navdih. Nina Božič, uspešna menedžerka, ki je prestopila v svet umetnosti, da odkrije svoje meje in jih preseže, se je pogovarjala tudi z Ventilatorjem besed.
Ventilator besed: Kako dolgo si pripravljala predstavo?
Nina Božič: V resnici zelo kratek čas. Udeležila sem se tromesečnega programa na Nomad Dance Academy, kjer smo imeli vsak dan približno osem ur treningov in delavnic. Od udeležencev se je pričakovalo, da ob vseh teh treninigih, ob koncu teh treh mesecev vsak od nas pripravi predstavo. To se pravi, če sem iskrena, smo prva dva meseca in pol zelo malo delali na predstavi, mogoče smo se bolj ukvarjali s splošnim konceptom, tako da smo bili na koncu kar vrženi v to, da smo v dveh tednih praktično naredili predstavo. Bila je rojena na hitro, vendar iskreno.
Ventilator besed: Kaj te je navdihnilo, kje si pobirala elemente, gre za tvoje lastne izkušnje?
Nina Božič: Po moje je bila to kombinacija čisto osebne izkušnje, torej kot nekega managerja, ki pride v svet umetnikov, ki mu je relativno tuj. O tem pripoveduje tudi zgodba, ki jo sama govorim. Osnovna struktura predstave pa ima seveda tudi teoretično ozadje. Jaz se namreč že nekaj let ukvarjam s tem, kako uporabiti umetnost za to, da bi spreminjali poslovni svet. Sem tudi diplomiralana to temo, prebrala sem že kar precej knjig o tem. Iz tega izhaja tudi teoretična plat te predstave.
Ventilator besed: Kaj te je spodbudilo k udeležbi delavnic na akademiji?
Nina Božič: Več stvari. Po eni strani moja radovednost, ker se v bistvu vedno rada učim novih stvari, tudi če so tako velik izziv, kot je bil ta zame. Drugo je , da je ples moja skrita strast že od majhnega, ko sem bila stara štiri leta, sem začela plesati balet, potem sem poskusila različne plese. Tretja stvar pa je bil bolj ta profesionalni interes, torej želja, da bi resnično lahko razvila neko uporabno metodologijo, ki jo lahko v poslovnem svetu uporabljam. Do zdaj sem to delala, ampak vedno s plesalci oz. z različnimi umetniki, ne samo plesalci, in sem ugotovila, da moram sama izkusiti tak umetniški proces, da ga bom zares lahko razumela bolje. Torej to so bili razlogi.
Ventilator besed: Kako lahko po tvojem mnenju kapitalizem oz. poslovni svet ustvarja in navdihuje umetnost?
Nina Božič: Težko bi rekla, da navdihuje, bi prej rekla, da umetnost lahko navdihuje poslovni svet. Je pa gotovo res, da ti procesi učenja lahko potekajo v obe smeri. V tej predstavi govorim predvsem o tem , kaj bi lahko poslovni svet vzel iz umetnosti. Nakažem pa tudi, sicer ne tako neposredno, deloma tudi to, s čimer sem se soočala sama, ko sem bila z umetniki. Gre za njihovo neprestano eksistencialno stisko, ki izhaja v glavnem iz tega, da vsi delajo umetnost, ker si to res želijo, ker je to njihova strast, ampak od tega zelo težko živijo. Poslovni svet je razvil ogromno enih orodij bi rekla, ki jih deloma nakažem na začetku predstave, kako je mogoče prodajati sebe, kako biti bolj usmerjen v sam rezultat, imeti jasne cilje itn., ki so včasih lahko celo neke vrste pomanjkljivost v umetniškem svetu. Druga stvar, ki se mi zdi danes zelo pomembna, je element kooperacije. Kar sem zaznala v umetniškem svetu, je naslednje. Ker umetniki pri ustvarjanju tako zelo izhajajo iz sebe, iz sebe vlečejo ves material, je včasih ta usmerjenost vase, ta egotripizem bi rekla, precej velika, medtem ko so v poslovnem svetu cilji izven nas samih, običajno torej delamo za korist neke organizacije, družbe, karkoli že, in tam je fokus malo bolj usmerjen navzen. Je pa res, da se tukaj ti dve plati zelo dopolnjujeta. V kolikor bi se poslovni svet lahko več naučil od umetnosti, in sicer kako se samemu sebi približati, bi se umetniki lahko naučili od businessa, kako delati v nekih timih, no čeprav tudi umetniki delajo na tak način.
Ventilator besed: In še zadnje vprašanje. Imate že idejo za naslednjo predstavo?
Nina Božič: Ja, v bistvu imam, in sicer bi se rada bolj posvetila tej tretji fazi o kateri govorim, gre za presencing oz. flow. Od majhnega sem bila blazno navdušena nad ljudmi, ki s totalno strastjo delajo to, kar delajo, ko govorijo o tem, se jim oči svetijo. To so ljudje, ki neprestano doživljajo ta flow, zato bi rada celo predstavo posvetila samo temu, ker to pomeni, kako doživeti optimalno izkušnjo v življenju. Takrat, ko res pozabiš nase in postaneš popolnoma eno s tistim, kar počneš. In to se mi zdi, da je za vsakega človeka v življenju pomembna izkušnja, ker ti res da eno ogromno motivacijo. Rada bi sestavila multidisciplinaren tim, od znanstvenikov, filozofov, poslovnežev, umetnikov, ki bi skozi različne perspektive doživljanja tega flowa razvili nek performans in na tak način komunicirali to idejo s širšo publiko.
Ventilator besed: Sliši se zelo zanimivo.
Nina Božič: Hvala.
Ventilator besed: Hvala za ta intervju.
Linki:
http://www.siol.net/trendi/kronika/2008/08/nina_bozic_na_mladih_levih.aspx
http://www.bunker.si/slo/nina-bozic-art-vs-business-slovenija
