Včasih opazujem starše z otroki na dvoriščih, v parkih, na plaži. Nemajhno število staršev zaskrbljeno spremlja svojega otroka: „Padel boš! Umazala se boš! Pojdi sem! Usedi se na klopco!“
Kako drugače bi se slišalo: „Pazi, tam je zlomljena letev! Poskusi z lopatko!“ … Starši s svojimi ukazi in predlogi otrokovo dejavnost usmerjamo – in pogosto celo prekinemo – vsaj v večji meri kot bi si želeli. Saj vendar vsi kimamo, kako dobro je, da otrok postopno razvije samostojnost. Z načinom vzgoje vplivamo tudi na razvoj otrokovih darov.
Za razvoj nadarjenosti je namreč bistvena PRILOŽNOST – otrok svojih talentov ne bo razvil, če ne bo imel za to spodbude v okolju – tako pri osebah, ki so mu pomembne (starši, stari starši, sorojenci, vzgojitejice, učitelji …) kot tudi v opremljenosti okolja (možnost uporabe različnih materialov, preizkušanje delovanja in opazovanja različnih pojavov).
Največ priložnostI, da svoje nadarjenosti izživi, lahko otroku nudimo prav starši. V prvi vrsti je to podpora: VERJAMEMO VANJ IN GA SPOŠTUJEMO z vsemi lastnostmi, ki jih ima. Dom opremimo z različnimi pripomočki, materiali (naravnimi in takimi, ki jih je v našem okolju dovolj – ni nam treba trošiti denarja!). Namenimo POSEBEN PROSTOR v stanovanju samo za njegove izdelke (razstave). Pri otroku SPODBUDIMO ZANIMANJE za raziskovanje, za skupno ustvarjanje, za odkrivanje novih, še neznanih področij. Pomagamo mu UPOŠTEVATI IN SPOŠTOVATI KREATIVNO VEDENJE IN IZDELKE DRUGIH (otrok in odraslih) ter tudi, da SE SOOČI s svojimi močnimi in šibkimi področji. Če česa ne zmore, to ne pomeni, da tega z delom in voljo ni mogoče razviti. Morda potrebuje le več časa in spodbud. Tisto, kar mu gre dobro od rok, pa lahko še naprej izboljšuje in izpopolnjuje ter pokaže to spretnost (navduši zanjo) vrstniku ali odraslim.
Pohvalimo otrokov prispevek, delo, izdelek – takšnega kot je – ne da bi ga v isti sapi hoteli izboljševati. Zato je bolje, da rečemo: „Všeč so mi ti valovi, ki si jih naslikal, kar predstavljam si, kako se morje premika!“ kot: „Tale ladjica nekam čudno štrli iz morja, lahko bi naslikal še več vode.“ V čem je razlika?
Če bomo izrekli prvi stavek, bo morda otrok sam prišel do: „Ampak ladjica pa noče plavati na vodi.“ Zdaj lahko vprašamo: „Imaš kako rešitev?“ Nič ni narobe, če bo otrok po takem namigu sam popravil svojo sliko. Zadržimo pa se, ko hočemo uveljaviti svoj: „Takole se to naredi, mali.“ Včasih nas otrok seveda prosi, da mu pokažemo, narišemo tudi mi – a takrat nas k temu povabi – in mi se mu ne vsiljujemo s svojo „vsevednostjo“! Z uveljavljanjem svojih rešitev mu namreč kažemo bližnjice na poti, ki bi jo moral sam prehoditi, da bi se sčasoma zavedal, da jo lahko skrajša na nekaterih mestih.
Da bi lahko nekaj ustvarili in s tem negovali in izkoristili nadarjenosti, je pomembno, da imamo ZNANJE. Otrok ga pridobiva v igri, s pomočjo odkrivanja, spoznavanja pravil in postopkov, ki jih opaža pri igranju, delu in reševanju problemov. Paziti moramo, da odrasli, ki se družimo z otrokom, ne dajemo prednosti vedno samo eni miselni operaciji, samo eni znanstveni disciplini. Poznamo številne primere, ko so otroci razvili predvsem tista področja, na katerih so delovali njihovi starši (nič narobe ni, če smo vsi v družini znanstveniki – razen če je med nami nekdo, ki bi bil izvrsten kuhar, pa mu nikoli nismo omogočili, da bi pripravljal hrano).
Naslednjič, ko bomo priča otrokovi igri v parku ali na igrišču in nas bo skrbelo za preobremenjenost pralnega stroja z otroškimi oblačili ali se bomo že videli v dolgi vrsti na urgenci, se raje ugriznimo v jezik in s svojo domiselnostjo, humorjem in radovednostjo spodubujajmo otroka pri njegovem ustvarjanju in iskanju resnic o snovnem svetu, ki ga obdaja. Ukrepajmo takrat, ko bi otrok s svojim ravnanjem ogrožal svojo ali koga drugega varnost in zdravje. Ne kličimo zle usode nadenj in prepovedujmo vse povprek. Nudimo podporo, odpirajmo nove poti in na novo (ponovno) raziskujmo svet.
