Zakaj je alpski bor (cemprin) blagovna znamka vzhodne Tirolske
Ker ne služi le ogrevanju, ampak tudi umetnikom, gradbenikom, mizarjem in turistom, ki zlasti radi kupjejo rezljane, izredno pošastne pustne maske
Razpotegnjena dolina Defereggental na vzhodnem Tirolskem z razpršenimi naselji na tisoč in več metrih nadmorske višine bi lahko bila napol opustela, če ne bi razvijala turizma. Poleti sem prihajajo pohodniki, kolesarji, pozimi pa smučarji in tekači na smučeh. »Uspeva nam v precejšnji meri zadrževati doma mlade in to ne le zavoljo turizma,«je povedal Gerald Hauser, župan St. Jacoba, Slovencem dobro znanega smučišča, ko je v rokah držal koledar s fotografijami del kiparjev in rezbarjev. Ti za svoja dela uporabljajo izredno trpežen les cemprin, podoben boru, ki v dolini velja za blagovno znamko. Davni predniki so so ga uporabljali za ribiške drvake, kar je prikazano v krajevnem arheološkem muzeju. Najden primerek je v hladnem gorskem jezeru zdržal čez tisoč let!
Kraj grozljivih lesenih mask
Ko sem Johanna Planerja, znanega tirolskega rezbarja vprašala, zakaj neki so njihove maske tako grozljive, da bi to priznal sam vrag, če bi jih videl, mi je odgovoril: »To je nekdaj izražalo odraz strahu pred zli duhovi, ki so pogosto rovarili v teh krajih, prepuščenih samim sebi in krutim naravnim silam, kot so mraz, snežni viharji, plazovi, poplave in seveda pomanjkanje, saj na tej višini raste samo pira in krompir.» Umetnik živi v starodavni tirolski hiši, kjer ima delavnico,v kateri se učijo tudi nadarjeni vajenci. Kot je povedal, bi ti fantje že zdavnaj odšli s trebuhom za kruhom, če ne bi bilo razumevanja oblasti, ki jim omogoča šolanje v rezbarski šoli v Lienzu. Samim umetnikom gre na roke tudi občina in tako jih lahko zadrži doma. Prav tako jim pomaga tudi turistična organizacija, ki usmerja turiste v njihove delavnice. Tako se je izdelovanje pustnih mask in parkljov razbohotilo in nekateri pridejo na vzhodno Tirolsko samo zaradi mask. Najbolj grozljive pristanejo v domovih ZDA!
A Johann Planer je najbolj zaslovel z jaslicami, izrezljanimi oltarji in svetimi kipi. zdaj razteresenimi po svetu. In vsem njegovim umetninam je osnova les cemprina oziroma alpskega bora. Ta zraste celo na nadmorski višini 2300 metrov in sega do 35metrov visoko. Ta les Tirolci radi uporabljajo tudi za pohištvo, ker ima prijeten vonj. In marsikatera hiša je na Tirolskem iz tega trdnega lesa.
Žganje iz storžkov cemprina, bezga in malin
Cemprinu pravijo tudi alpska cedra, čeprav je bolj podoben boru. In mimogrede naj omenim, da to drevje raste tudi ponekod pri nas. Vendar nikomur ne bi prišlo na pamet, da bi iz njegovih storžkov kuhal žganje! A v Defenreggentalu se tudi to dogaja, čeprav v tej dolini ne uspeva nobeno sadje, razen gozdnih sadežev. Tirolci, kot kaže, so trmasti, predvsem pa tako domoljubni, da si poleg avstrijskih obešajo na hiše tudi tirolske. In pridelajo doma karkoli se da. Mi pa…
Domačin Heimo Macher ima več gostinskih poklicev,zdaj pa je predvsem hotelir v St.Jacobu. Vmes si je pred 17leti izmislil nenavaden hobi: žganjekuho iz sadja, ki ga kupuje v toplejših krajih, gozdne sadeže pa nabirajo doma. »Nič sladkorja, nobene kemikalije!« je njegovo vodilo. In ker mora biti vsaka surovina čista in zares zrela, to zahteva veliko dela. Zato njegovo žganje in nekaj likerja ni ravno poceni. Vendar pravi, da dobiček ni njegov cilj. Cene oprvičuje z zamudnim ročnim delom in velikimi količinami surovin za majhen izkupiček: za liter žganja potrebuje 60 kilogramov zrelega bezga in prav tako razmerje velja za malinov likerj. Pridela blizu tisoč litrov pijač v ličnih steklenicah, kar prodja samo v svojem hotelu in v svoji kleti, kjer sprejema skupine turistov na pokušino. Tam prijetno diši po sadju, še bolj prijetno pa drsijo kapljice izredno okusnih pijač, seveda, v majhnih količinah. Pijanci tu nimajo možnosti, da bi pogasili svojo žejo.
Tirolka mu je pušelc dala
Ko sem prav v Heimovem hramu povedala, da imamo pri nas popularno narodno pesem Tirolka mu je pušelc dala, so odgovorili, da se je v zgodovino največkrat dogajalo obratno. Torej, tirolski fantje so hodili tudi k nam, večinoma kot »cimpermani«, mojstri za gradnjo lesenih hiš. Takšno so pred tremi stoletji zgradili Polenčevo hišo v Puštalu pri Škofji Loki, ki velja za eno najstarejših in najlepše ohranjenih pri nas. Danes je v njej zelo zanimiv muzej.
A Tirolska ima še eno zanimivost: med šestim in osmim stoletjem našega časa so tam prebivali Slovani, najbrž Slovenci, o čemer pričajo priimki in imena krajev kot sta Bistrica in Rudnik, kjer so nekdaj kopali baker na skoraj 2000 metrih nadmorske višine. Morda so se med rudarji v daljnjem 16.stoletju znašli tudi naši. No, kot so mi povedali, se v dolini najde tudi kak priimek slovenskih korenin. No, dandanes pa Slovenci radi hodimo smučat v St. Jacob, ker gre za majhen simpatičen kraj s prijaznimi ljudmi, običajno ni gneče. In po smučanju imaš še kaj početi.
