»Spustil je noge, legel postrani na roko in se zasmilil samemu sebi. Počakal je samo toliko, da je Gerasim odšel v sosednjo sobo, nato pa se ni več zadrževal in je zajokal kakor otrok. Objokaval je svojo nebogljenost, svojo grozljivo samoto, jokal je nad človeško okrutnostjo in okrutnostjo Boga, nad tem, da Boga ni.
‘Zakaj si vse to naredil? Zakaj si me privedel sem? Zakaj, zakaj me tako grozljivo mučiš? …’
Odgovora niti ni pričakoval in je jokal nad tem, da odgovora ni in ga ne more biti. Bolečina se je spet okrepila, vendar se ni premaknil in ni nikogar poklical. Govoril si je: ‘Kar daj, še udari! Ampak zakaj? Kaj sem ti naredil? Zakaj?’
Potem je utihnil, prenehal ne samo jokati, ampak tudi dihati, in se ves spremenil v pozornost – kot da ne bi prisluškoval glasu, ki govori z zvoki, temveč glasu duše, poteku misli, ki so se dvigale v njem.
‘Kaj bi rad?’ je zaslišal prvi jasen pojem, ki se ga je dalo izraziti z besedami. ‘Kaj bi rad? Kaj bi rad?’ si je ponovil. ‘Kaj?’ – ‘Da ne bi trpel. Da bi živel,’ je odgovoril.
In spet se je ves spremenil v tako napeto pozornost, da ga ni motila niti bolečina.
‘Da bi živel? Kako živel?’ ga je vprašal glas duše.
‘Ja, da bi živel, tako kot sem živel prej: dobro in prijetno.’
‘Tako kot si živel prej, dobro in prijetno?’ je vprašal glas. In v spominu je začel prebirati najlepše trenutke svojega prijetnega življenja. Ampak – res čudno! – vsi ti najlepši trenutki prijetnega življenja so se mu zdeli čisto drugačni kot takrat. Vsi razen prvih spominov iz otroštva. Tam, v otroštvu, je bilo nekaj resnično prijetnega, takšnega, s čimer bi se dalo živeti, če bi se otroštvo vrnilo. Toda človeka, ki je te prijetne trenutke doživel, ni bilo več – to je bilo kakor spomin na nekoga drugega.
Brž ko se je začenjalo to, česar rezultat je bil zdajšnji on, Ivan Iljič, so se mu vse tedanje radosti pričele pred očmi topiti ter se spreminjati v nekaj ničvrednega, pogosto pa tudi umazanega.
In bolj ko se je oddaljeval od otroštva, bliže ko je bil sedanjosti, bolj ničvredne in dvomljive so postajale radosti. Začelo se je na pravnem učilišču. Tam je še bilo nekaj resnično dobrega – tam je bilo veselje, tam je bilo prijateljstvo, tam je bilo upanje. Toda v višjih letnikih so ti lepi trenutki že postali redkejši. Potem, med prvo službo pri gubernatorju, so se lepi trenutki spet pojavili – to so bili spomini na ljubezen do ženske. Potem se je vse pomešalo in lepega je bilo vse manj. Potem še manj in čim dlje, tem manj.
Poroka. Tako nepričakovano – razočaranje, zadah iz ženinih ust, čutnost, pretvarjanje! Pa ta mrtva služba, skrb za denar, in tako leto, dve, desetletje, dvajset let – ves čas eno in isto. In čim dlje, tem bolj mrtvo. Kot da bi se enakomerno spuščal po hribu navzdol, misleč, da gre navzgor. Tako je tudi bilo. Bolj ko se je v družabnem mnenju dvigal, bolj mu je življenje uhajalo spod nog … Zdaj pa je konec, umri!
Ampak kako pa potem? Čemu? Saj ne more biti res! Ali je mogoče, da bi bilo življenje tako nesmiselno in umazano? In če je res tako umazano in nesmiselno, zakaj tedaj umirati in umirati v mukah? Tukaj nekaj ne drži.
‘Morda pa nisem živel tako, kot bi moral?’ ga je nenadoma prešinilo.«
Lev N. Tolstoj, Smrt Ivana Iljiča, IZPOVED, zbirka kratke proze, prevod Borut Kraševec, CZ 2007
