PISMO PRIJATELJICI DUŠI ALI VSE JE IZMIŠLJENO

0
310

 Vse, kar sem kdaj koli kjer koli napisal, je izmišljeno. Moja izmišljija ali že od koga.

 

Sploh ne poznam ničesar, kar ne bi bilo izmišljeno. Vsak si nekaj izmisli, potem to uresniči in izmišljija postane resničnost. Celo zgodovinarji, ki si izmislijo, da bodo resnično spoznali in popisali dejstva iz preteklosti, pozabijo, da so vsa dejstva izmišljije nekega uma. In po tem izmišljenem dračju brkljajo in iščejo resnico, jo tudi najdejo in morda ne vedo le tega, da je to sedaj še njihova izmišljija. Tako hudo smo ujeti v izmišljijah človekovega uma. Tako hudo.

 

Obstajajo tudi navidezno bolj resnične stvari, kot so na primer narava, živa bitja na Zemlji, ki pa so izmišljije višjih bitij v hierarhiji stvarstva. Vse skupaj nam uspeva s sprotnim neumornim izmišljanjem vse izmišljeno zamegljevati z novimi uresničitvami teh izmišljij, izmišljamo si nove preobleke za izmišljeno, ki potem obstaja kot res na Zemlji. S svojimi izmišljijami posegamo celo v preoblikovanje tistega, kar so si izmislila višja bitja. Raziskujemo in preoblikujemo naravo, minerale, rastline, živali, človeka, življenje v njih in celo zavest. Otroku bi rekli, da je spet pokvaril igračo, mi pa si za te umotvorne aktivnosti podeljujemo najvišja priznanja. Izmišljena.

 

No, če si izmislim preskok čisto na vrh hierarhične piramide, je bila čisto na začetku beseda, ki si jo je On izmislil. Tudi On si je vse izmislil. Tako željo je imel. Oziroma Besedo. Na začetku je bila Beseda.

 

Naj si um še tako izmišljuje nadomestke, ki nam lepšajo ta izmišljeni svet ali ga delajo vsaj laže prebavljivega, čutim, da v meni poleg prebavnih motenj narašča silna moč hrepenenja duše po tistem, kar ni izmišljeno. Bilo bi sicer možno, da sem si izmislil, da zunaj teh izmišljij sploh obstaja nekaj takega, kar ni izmišljeno, in sploh ne bi bilo znotraj niti zunaj moje zavesti ničesar, kar ne bi bilo izmišljeno.

 

Kako iz tega zavozlanega sveta izmišljij? V katero smer in po kateri poti moram iti iz tega izmišljenega sveta, sveta iluzij, neresničnosti? Zakaj se prebuja to notranje hrepenenje in je vse močnejše? Kaj je duša? Od kod ta vse močnejši občutek nepotešenosti ob vsem, kar me obdaja? Kaj je to notranje hrepenenje, ki sem ga tako dolgo zanemarjal in blažil s tolikimi nadomestki? Kako zdaj povabiti svoj um, da bo namesto neprestanih izmišljanj pripravljen potrpežljivo, tiho in ponižno prisluhniti zvenenju tišine in z zaprtimi telesnimi očmi opaziti notranjo svetlobo?

 

Ljudje smo si izmislili že veliko resnično izmišljenih poti in nekaj prestreženih v tišini duše, ki ji je uspelo vzpostaviti stik z našim skupnim Bitjem. Z meditacijo na notranjo Svetlobo in notranji Zvok se je mogoče postopno dvigniti onstran izvora uma, kjer ni novih izmišljij. In še to edino s pomočjo živečega Učitelja, ki je to pot že spoznal in z vsakodnevnim meditiranjem.

Ob tem pa s samoopazovanjem kultiviramo svoj um, telo in svoja ravnanja in vse bolj upoštevamo in živimo tiste izmišljije, ki nikogar ne prizadanejo, ki so razumevajoče, dobrohotne in ljubeče.

 

Morda bi začeli z jutranjo kavico, čajem, morda z ljubečo izmišljeno mislijo?

Z objemom ali s poljubom, brez misli, da je izmišljen.

 

Imam pričo, da sem si tole vse zmislu. V tišini pa te zares zvenim. Rad te imam.