Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu…
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže…
Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.
(Pesmi štirih, Cankarjeva založba, 1998)
Drage bralke, dragi bralci, kateri pesmi izpod peresa Toneta Pavčka so vam najbolj blizu? Za otroke? Za odrasle?
Svoja razmišljanja nam pošljite na [email protected]
Kvalitetne zapise bomo objavili v Ventilatorju besed www.ventilatorbesed.com
Veliko poetičnih užitkov in ustvarjalnosti, drage bralke, dragi bralci!
