TRESLA SEM SE KOT ŠIBA NA VODI

0
200

 

S sestrično sva se odločili, da pripraviva zabavo za noč čarovnic. Povabili sva nekaj najboljših prijateljic. Bile smo mnenja, da smo v hiši same. Vse je potekalo po načrtih,

dokler …

Da bi bila noč čarovnic res srhljiva, sva s sestrično pripravili nadvse srhljivo dekoracijo. Imele smo tudi različne družabne igre, ampak to se nam ni zdela tista prava, srhljiva noč. Hotele smo, da bi na ta dan res prišel vsem strah v kosti. Odločile smo se, da bomo klicale duhove. Že to, da je bila v hiši tema in da smo mislile, da smo same, je bilo grozno.

Torej, posedle smo se v krog, si podale roke in prižgale sveče. Povedale smo abecedo naprej in nato še nazaj. Sedela sem najbliže stopnicam. Nekaj me je pobožalo po hrbtu. Imele smo zaprte oči. Raje sem bila tiho, da ne bi prestrašila mlajših prijateljic. Nekdo je potrkal na vrata. Takrat sem se začela tresti, bilo me je strah kot še nikoli, obžalovala sem, da smo klicale duhove.

Sestrična mi je rekla: »Sanja, pojdi v kuhinjo po nož, nato pa poglej, kdo je pri vratih!« Čutila sem, da gre sestrični na jok. Ker sem bila najstarejša sem jim rekla: »Skrijte se v kopalnico in ko vam dam znak, če bo potrebno, pokličite policijo.« Strinjale so se. Z nožem sem odšla k vratom. Odklenila sem in na hitro odprla. Pred vrati ni bilo nikogar! Zdelo se mi je, da se mi meša, kot da z mano nekaj ni v redu. Odšla sem v kopalnico in prijateljicam povedala, da ni nikogar. V paniki sem pozabila zakleniti vrata. Prišel je moški, oblečen v črno. Začela sem kričati kot nora. Opazila sem, da sem sama, saj so se prijateljice skrile. Po stopnicah je prišel sestričnin oče. Ko je videl mene, kako kričim, in moškega, je planil v smeh. Nehala sem kričati in postalo mi je jasno, da je vse skupaj potegavščina.

Kadar se spomnim tega trenutka, mi je grozno, a na koncu se vedno smejim. Obljubila sem si, da ne bom nikoli več klicala duhov ali zganjala kakršnih koli podobnih norčij.

 

Sanja STROPNIK, 8. a

OŠ POLZELA