Po daljši bolezni je v 84. letu starosti umrl akademik, pesnik, pisatelj, vsestranski ustvarjalec, Tone Pavček. Bil je eden tistih slovenskih literatov, ki je vzpostavil pristno vez med svojim delom in širšim krogom ljudi. Pavčka je vselej določal vitalizem, njegove besede so bile vedno polne pozitivne naravnosti, kar pa še ni pomenilo, da ni bil kritičen do družbe, v kateri je živel.
»Človek živi to svoje življenje in se trudi,
Da kdaj doreče misel, stave, svoj kredo, svojo besedo. Včasih mu uspe, včasih ne..«
Dom je jezik. Čudež, ko smo iz molka stopili v govor in je beseda postala naša zavest, hiša naše biti. Premagan je bil molk, začelo se je življenje.
Tone Pavček je pesnik, ki trdno stoji na zemlji, sega v visoko subtilni pesniški govorici v višine pesniškega občestva.
Pravi začetek pesmi je tedaj, ko se začne v telesu, v duši gnesti nekakšna zadrega, potreba po govoru, po izrazu, ko te neka zagata sili v nujnost rešitve v krik, v zvok, v pesem, morda tudi v molk, ki bo kdaj kasneje dozorel v govor. Pesem se poraja iz silnic duha in čustev v posvečenem ali vsaj izbranem trenutku, zato ji dostikrat ne vem ne pravega izvora ne vzroka.
Pavčkova zaljubljenost v poezijo se kaže tudi v njegovem prevajalskem delu. Brez njegovih prevodov bi nam ostali nedostopni velikani ruske poezije, kot so Blok, Jesenin, Majakovski, Cvetajeva, Ahmatova… Prejel je vrsto nagrad…
Drage bralke, dragi bralci, za današnji dan pa ena izmed pesmi pomembnega ustvarjalca Toneta Pavčka. V čast njegovemu spominu.
Sončni žarek
Sončni žarek je pravo ime
Za kateregakoli otroka.
Sončni žarek, ki gre
Čez nas kot mila in dobra roka.
Čista kaplja je pravo ime
vsakemu novorojencu,
čista, kot so pomladne vode
V žuborečem studencu.
Lepa pesem je pravo ime
Za jutrišnje velikane,
Pesem, ki seže v srce
In v njem za zmeraj ostane.
