Razstava starih budilk iz zbirke Janeza in Marije Janežič
»Vrtnice odcvetajo,
tiho se obletajo,
v novoletne jelke čar
vodi naju čas, vladar«
bi lahko s H. C. Andersenom rekli ob pogledu na božično-novoletno razstavo starih budilk iz zbirke starin Janeza in Marije Janežič iz Kopra.
Ure nam že dolgo odmerjajo čas in v slovenskem ljudskem izročilu se je ohranilo kar nekaj pregovorov o tej temi: RANA URA – ZLATA URA, URA TEČE – NIČ NE REČE in tako dalje.
Zakonca Janežič sta v naše vitrine torej postavila stare budilke. Več kot sto se jih je nabralo v štiridesetih letih, odkar se posvečata zbirateljstvu. Najstarejša ura iz njune zbirke je iz leta 1830. Največ jih je iz začetka 20. stoletja, nekaj pa tudi iz novejšega obdobja. So vseh oblik in velikosti, majhne in velike, okrogle, ovalne, kvadratne, ure nepravilnih oblik. Nekatere so v obliki sodčka, druge stojijo na nogicah, ena ima streho kot prava hišica, druge krasijo porcelanaste figurice. So lesene, kovinske, iz bakelita, iz plastike, marmorja. Številčnice so lahko navadne ali celo porcelanaste – te so še posebno dragocene. Tu so budilke z zvonci iz našega otroštva, ure s termometrom, ure s koledarjem za dneve in mesece. Ura, kjer lahko na številčnici vidimo barvno podobo cesarja Franca Jožefa in cesarice Sissy. Ura, okrašena z miniaturnim Eifflovim stolpom. Ura – cvetlica na peclju z medeninastimi listi. Prozorna ura, da lahko vidimo njen mehanizem na vzmeti. Vidimo lahko tudi potovalne ure v usnjenih etuijih na zadrgo, nekaj peščenih ur, posebne ure s ključki za navijanje, ki so jih morali imeti nočni čuvaji, kadar so bili na delu. Pa uro, ki se odpira z drsnimi vratci kot kaka sodobna omara in uro-radio, ki pa ni bil pravi, samo slikica radijskega sprejemnika je bila nalepljena na prostor poleg številčnice.
Da dobrih ur niso izdelovali samo v Švici, se lahko prepričamo ob branju napisov na številčnicah. Švicarskim uram DARWIL in ANGELUS se tako pridružujejo proizvajalci iz vseh evropskih držav, Amerike, Rusije in danes tudi iz Kitajske in Japonske. Med nemškimi urami – na njih piše seveda Made in Germany – so na primer zastopane firme: JMSG, UMS RUHLA, GEMEINDE WIEN, JUNGHANS, KIENZLE, MELUX, UNIVERSALE, ELGIN, GOLDBUCHL, UMF. Najdemo uro firme PRIM, izdelano na Češkoslovaškem. Jugoslovanske ure je izdelovala firma INSA. Iz Anglije so na primer ure z napisi: Q&Q, FOREIGN, EUROPA, SMITH ALARM, iz Francije z napisom SMI, iz Amerike WESTCLOX, BIG BEN, iz Rusije SLAVA z napisom Made in USSR. Najdemo tudi SEIKO uro, narejeno na Japonskem in uro HERO s kitajskimi pismenkami, narejeno na Kitajskem. Na italijanskih urah lahko preberemo imena urarjev. Tako na primer na eni piše: Orologeria-oreficeria KETTE, Viale D’Anunzuio 2, Trieste,
Tudi slovenske ure nosijo napise urarjev, ki ur niso samo popravljali, ampak tudi prodajali. Med njimi je na primer urar IVAN PAKIŽ, ki je imel urarsko obrt na naslovu Pod Škofijo št. 15 v Ljubljani, pa urar EMIL SARTORY iz Dola pri Hrastniku in urar A. FUCKS iz Ljubljane. Ko so urarji popravili uro, je bilo v navadi, da so na zadnjo stran napisali datum, ime svoje delavnice in se podpisali. Tako je storil tudi urar BIZJAK, ko je leta 1912 popravil eno od razstavljenih ur.
Ura je bila nekoč prava dragocenost. Možje so jih nosili v zgornjem žepu suknjiča, pritrjene na kovinski verižici, da jih ne bi izgubili. Ura je bila darilo ob posebnih priložnostih. Ste tudi vi med tistimi, ki ste uro dobili kot darilo za birmo? Tudi v naših podjetjih je bila nekoč navada, da so zaposlene za delovne zasluge obdarili z urami: direktorji so seveda dobili zlate ure, delavci pa navadne. Ure so kot nagrado svojim vestnim varčevalcem podarjale tudi banke in zavarovalnice.
Janez in Marija Janežič sta si nekoč za Novo leto privoščila pravo razkošje: vseh sto budilk sta navila, tako da so zvonile in tiktakale skoraj dva dni. Česa takega zagotovo še niste doživeli! In tudi toliko ur naenkrat najbrž niste še nikoli videli. Morda se boste vprašali, ali sta zakonca Janežič malo čez les, da zbirata vse te starine? Prav gotovo ne. Žene ju ljubezen do preteklosti in do vsega, kar so ljudje pred nami izumili in izdelali. Temu na kratko rečemo naša kulturna dediščina. Janez Janežič kot ljubiteljski etnolog in član Slovenskega etnološkega društva ter žena Marija sta zaslužna, da so ti predmeti, ki jih nekateri brezbrižno mečemo v smeti, ohranjeni do današnjega časa. Ker jih skrbno negujeta in varujeta, bodo ostali tudi za naše otroke.
URA TEČE – NIČ NE REČE, zato pohitite z obiskom v knjižnici, kjer si boste lahko ogledali razstavo. Posebno vabljeni otroci in urarji!
