Otrok, drobtinica,
zaspi,
novo tisočletje je
in novo štetje;
toda gibčna
resoplavutarica iz davnin,
glej, zamežika v mavrici
tvojih šarenic.
V sen so potonile
purpurne sončne ptice,
in vendar spet
iz nočne preje v svit
bo zazvenelo
feniksovo petje.
Čarna klobka pravljic
se kotali, premika,a se do konca
nikdar ne odvrti.
DEJSTVO (Miriam Drev)
Kaj ti pomeni
rodovna kri, sorodna barva
zadihane polti?
Roka roko umije,
cvet ljubezni se osuje
-pregovori in reki,
nični. V tem telesu znanem,
za lokalom aorte, arterij in ven,
v skopi osnovni abecedi
izrekajo orakelj
nepoznani geni.
V enakosti različni,
z bisago sanj, smeti, bremen,
ne prepoznajo druge uzde,
ne vremena
kot svojo lastno nujo.
ROMANCA (Miriam Drev)
Obraz deklice od nekoč
narisan v kamnu,
na skalnih pragovih sledi hudih ur.
Vrše, kjer stopaš čez vodo,
v vzorcu neba se postvja jata
razkosa v kršje.
Cestni delavec reže v granit.
Med krošnjami nemost,
ko se vzpenjava v sotesko.
Na gori se daljšajo sence,
samo najin čas šelesti.
POSTOPEK (Miriam Drev)
Mesi se v sebi
kakor gneteš testo,
se razvnema in veča
ljubezen
kot se speni mleko v maslo,
da skipi čez rob,
se obnavlja,
sama
z drobljencem
zgoščenih želja.
TO JUTRO (Miriam Drev)
… naj bo molk
vseh nezačetih korakov,
kjer prehodi niso odljudni
od tesnobe.
Sinočnji dramolet
bova s kleščami prijela
in odnesla
na kompost.
REKLA SVA, DA SVA SE ZAGOZDILA (Miriam Drev)
Koliko napak sva naredila
najini ljubezni,
kako sva počečkala
obljube z razkavo konico
nejevere,
še prve poljube bi za nazaj
skoraj načela.
Kaj zdaj, ko je to zgodbo,
zapognjeno v časovno gubo,
odneslo na vse kraje
v rezu vetrovnega razhoda.
Te bojo krožnice sveta
vnovič pripeljale k meni?
Da bo tistim prvim delčkom,
pripetim v pogledu
lahko kakor nova,
ta najina zaveza.
(Miriam Drev: Rojstva,Študentska založba Litera, 2007)
Drage bralke, dragi bralci, katere pesmi Miriam Drev še poznate? Imate radi poezijo? Jo berete? Ustvarjate sami?
Svoja razmišljanja nam pošljite na [email protected]
