Ples je radoživost gibanja, je govorica telesa ob ritmu, glasbi, v tišini je del kulturne izobrazbe vsakega posameznika in del kulture naroda, je tudi najlepši dvoranski šport in je »mati vseh umetnosti in je pot do sebe« (Lit. vir (30), str. 10) …
Ples je dihanje, valovanje, harmonija, ujemanje telesa, misli, ujemanje dveh teles ali skupine plesalcev. Je lepota gibanja v glasbenem prostranstvu ali samo v prostoru brez glasbe. Ples je jezik, ki ga razume vsak.
Ples obstaja od nekdaj po celem svetu, potuje od kontinenta do kontinenta, osvaja nove kulture in je močan dokaz podobnosti človeške narave na celem planetu. Ples nosi v sebi nekaj skrivnostnega; lahko bi rekli, da katarzo in ekstazo hkrati. Vsaka doba je imela svojo posebnost v plesu in gibanju. Nekateri plesi so stari tudi tisočletja, drugi stoletja, tretji so se rodili šele danes.
Poznamo različne vrste plesa: etični, narodni, družabni, tudi karnevale ter plese vrhunskih umetnikov. To so: balet, scenski, sodobni in športni ples. V različnih zgodovinskih obdobjih je bil ples del vsakdanjih ali prazničnih doživetij. Je kultura, religija, poklic, zdravstvo, terapija, vzgoja, zabava, predstava in umetnost.
Ljudje so verjeli, da se s plesom približajo demonom ali pa bogu, ker vsak plesalec doživi globino svojega jaza.
Tako kot ples pa se je razvijal tudi kostum. Najprej kot pripomoček za komunikacijo z bogovi oz. demoni, to opazimo že pri prvih jamskih slikah, ko se človek obleče v tisto žival, ki jo želi uloviti. Za kostum uporabi kožo te živali in si nadene masko ter izvaja razne plesne rituale. Kasneje se kostum razvija in včasih tudi definira gibanje plesalca. Ples postane zaradi kostuma drugačen, saj plesalca ovira pri gibanju in ne dovoli telesu določenih gibov.
Kostum je toliko star, kot je samo nastopanje ljudi v obredih, ko je obleka bolj kot kjer koli naredila človeka. Grški in srednjeveški duhovniki so nosili oblačila, ki so jih prav tako uporabljali v gledališču kot kostum. Zgodovina gledališkega kostuma je povezana z oblačilno modo, čeprav je širša od nje in občutno bolj estetizirana. Do sredine 18. stoletja je postal kostum vpadljiv in pretiran, igralci in plesalci so se oblačili vse bolj razkošno, kostume so dobivali z dvora od svojih zaščitnikov. Ponosno so jih razkazovali z vsemi okraski, bili so zunanje znamenje bogastva.
Z uveljavljanjem realistične estetike je začel kostum tudi v metrični natančnosti pridobivati tisto, s čimer se je v svojem gmotnem razkošju in deliriju imaginarnega že ponašal. Od sredine 18. stoletja so reformatorji gledališča, v Franciji sta bila to Diderot in Voltaire, omogočili prehod v bolj realistično estetiko, v kateri postane kostum oblačilo prikazane osebe. Še vedno pa so kostum uporabljali zgolj za identifikacijo dramske osebe in so se omejevali zlasti na kopičenje najbolj karakterističnih in splošno berljivih znakov, avtonomna estetska funkcija pa je bila šibka.
Kostum je moral počakati na revolucijo 20. stoletja, preden se je lahko zasidral v celoto dramske uprizoritve. V nekaterih gledališčih pa nastopa kot označevalec nekaterih oblik gledališke reprodukcije in tudi okostenelih sistemov, pri katerih se barve in oblike nanašajo na gibalne znake, kakršne poznajo le izvedenci (kitajsko, japonsko, indijsko gledališče, commedia dell`arte).
Balleti so bili družabni plesi, ki so jih izvajali dvorjani. To so bili plesi z recitali in vsebino, ki pa niso bili bistveni, najpomembnejši so bili kostumi, ki so nakazovali karakter posameznih vlog. Tako se je počasi rojeval balet v Italiji, od tam tudi izhaja ime balet. Francoski kralj Franc I. je bil velik ljubitelj umetnosti, njegov sin je nadaljeval to tradicijo. Poročil se je s Katarino Medičejsko, ki je prinesla ljubezen do baleta iz Italije. Prva baletna predstava je bila uprizorjena leta 1581; zaradi dolgih kril se koreografi niso posvečali nogam, ampak so se osredotočili na figuro in gibanje v prostoru.
Prva balerina, ki je skrajšala in odstranila težko breme iz krila, je bila Marie Anne Camargo (1710–1770), opustila je tudi visoke pete. Balerina, ki je iskala spremembe plesnega kostuma zaradi želje, da bi telo govorilo, ter odvrgla steznik in krinolino, pa je bila Marie Salle`(1707–1756).
V začetku 19. stoletja se v umetnosti razvijajo novi tokovi, v literaturi in na odru se uveljavijo preprost človek in mitološke teme.
V baletu se pojavi ples po konicah prstov, balerina ustvarja vtis, da lebdi kot oblaček. In da bi bila balerina še bolj podobna vilam, se spremeni tudi kostum. Pojavi se romantični tutu, ki se je do danes le malo spremenil; danes so le drugi materiali, način izdelave pa je ostal zelo podoben. Kasneje pa se pojavi še klasični tutu – tudi njegova izdelava je zelo identična prvotni. Za izdelavo klasičnega in romantičnega tutuja obstajajo strogo pisana pravila in naj ne bi prihajalo do odstopanja.
Če primerjamo romantični in klasični tutu ter modo, pa danes ugotovimo, da plesni kostum idejno pomaga pri oblikovanju današnje mode.
