Milojka Fekonja, doktorica kmetijskih znanosti, predsednica Zadruge Dobrina
Podatki so v resnici vsak dan bolj zaskrbljujoči, saj smo po stopnji samooskrbe na repu Evrope. Hrana je strateška dobrina, zato bi nas to moralo zelo skrbeti, zlasti ko gre za pridelavo zelenjave, pozabljenih žit (ajda, proso, pira) in oljnic (lan, sončnice). Še veliko slabše je na področju ekološke pridelave: na trgu je samo en odstotek ekološke hrane, od tega je le petina slovenske. Kar 80 odstotkov tovrstne hrane uvozimo, čeprav imamo vse danosti, da bi jo lahko pridelovali sami. Kmetje bi morali skupaj s predelovalno industrijo tu iskati nove priložnosti, saj ima povpraševanje po ekoloških izdelkih kar desetodstotno letno rast.
Še leta 2000 je bila samooskrba z zelenjavo skoraj 50-odstotna. Kje so glavni razlogi za tolikšen upad domače pridelave vrtnin?
Leta 2000 je bila stopnja samooskrbe z zelenjavo 47-odstotna, zdaj pa smo pri samo 31 odstotkih, za tolikšen upad pa je v prvi vrsti odgovorna politika države. Odločitve o tem, kakšno vlogo bomo namenjali kmetijstvu, pridelavi hrane in posameznim panogam namreč sprejemajo na ravni države. A tudi potrošniki smo v obdobju tranzicije zaspali. Po odprtju mej in prihodu velikih trgovskih mrež smo z občutki udobja vstopali v trgovine s pestro ponudbo sadja in zelenjave iz intenzivne pridelave, o kateri pa večina ljudi ni vedela veliko – ne od kod prihaja hrana in ne kako je pridelana. Pomembno je bilo le to, da je zelenjava lepa in da so cene noro nizke. Razmišljanje o nepotrebnosti pridelave zelenjave je šlo tako daleč, da se je razširilo mnenje, da se celo na podeželju, na lastnem vrtu, ne splača pridelovati domače solate in jušne zelenjave.
To, da je uvožena zelenjava v slovenskih trgovinah dražja kot domača, se zdi na prvi pogled skregano z logiko. Narobe svet, bi lahko dejali …
Ko gre za cene zelenjave iz uvoza, res lahko govorimo o narobe svetu – dokler se ne poglobimo v problematiko. Potrošniki pogosto ne vedo, da je slovenski motovilec pridelan v zemlji, v skladu z načeli trajnostnega kmetovanja, uvoženi pa zemlje ni videl. Ali da kitajski česen vsebuje obilo težkih kovin, saj ga pridelujejo na industrijsko obremenjenih območjih, zato so tudi cene zelo nizke. Pri nas pridelava zelenjave poteka na manjših površinah, v zemlji, veliko je ročnega dela. Večina slovenskih kmetij je na območjih z omejenimi dejavniki kmetovanja, veliko najboljše zemlje je še vedno v lasti države ter v najemu zadrug, industrijsko usmerjenih kmetij in drugih zasebnikov. Zelenjavo pridelujejo na manjših kmetijah z razdrobljeno posestno strukturo, zato je višja tudi cena na enoto pridelka.
Kako na cene pridelkov vplivajo skrajne vremenske razmere? V Sloveniji smo imeli na začetku leta žled, zdaj se marsikje borijo s poplavami …
V kmetijstvu se nenehno srečujemo s številnimi tveganji, ki vplivajo na uspešnost pridelave. Prav po tem se kmetijska pridelava razlikuje od drugih dejavnosti. V zadnjih letih je vse več skrajnih vremenskih pojavov, od suš do poplav. To vpliva na zmanjšanje kmetijskih pridelkov in posledično na ceno. Tako je zelenjadarsko pridelavo leta 2012 prizadela suša, lani dolga zima in posledično pozna spomladanska pridelava, letos pa se nekateri pridelovalci srečujejo s poplavami. Zato so pridelki manjši, dela je več, prav tako sanacij in drugih ukrepov na polju. Pridelek ni primerne kakovosti, zato ga pridelovalci težje in po nižji ceni prodajajo večjim trgovskim mrežam. Maloprodajne cene v trgovini pa se zvišujejo – čeprav gre večinoma za izdelke iz uvoza.
Hrana se bo še dražila, nekateri strokovnjaki že napovedujejo, da bo naslednja kriza prehranska. Če nanjo ne bomo pripravljeni, nas bo bolela bolj, kot nas zdaj finančno-gospodarska. Samooskrba s hrano je torej strateškega pomena za Slovenijo, opozarjajo. Se strinjate?
Vsaka država se zaveda, da je pridelava hrane strateškega pomena. Če pomislimo zgolj na klimatske spremembe, je jasno, da so trditve, da se bo hrana v prihodnosti še dražila, upravičene. Pogosto pa pozabljamo, da se samooskrba začne pri lastnih semenih. Tudi teh smo že veliko izgubili. Če smo že pri setvi odvisni od tujih semenskih hiš, se lahko pridelava v kriznih obdobjih še podraži.
Najprej bi morali pogledati, katere poljščine, žita in zelenjavo smo že pridelovali, za katere zelenjadnice in žita imamo ustrezne razmere, da bi lahko njihovo pridelavo povečevali, pa tudi, kaj potrebujemo in kje je največje povpraševanje.
Intenzivno bi morali spodbujati pridelavo nekaterih zelenjadnic, ki jih lahko pridelamo v večjih količinah. Zagotovo smo ljubitelji krompirja, imamo žlahtnitelje, svoje sorte, imeli smo veliko pridelovalcev. Porabimo tudi veliko stročnic, predvsem fižola različnih sort; imamo domače sorte, pridelave pa premalo. Sledijo kapusnice, denimo zelje, ki je pri nas tradicionalno prisotno. Možnosti pridelave zelenjave za svežo rabo so velike, še večje pa za konzervirano, ki sedaj večinoma prihaja iz uvoza. Tudi zgodnje spomladanske zelenjave nam primanjkuje, lahko bi je pridelali več, če bi na kmetijah postavili več rastlinjakov. Med žiti si mesto v pridelavi zaslužijo ajda, pira, proso … Pri pridelavi pa ne smemo gledati le na to, da bomo pridelali velike količine. Da, tudi to, toda pozornost moramo usmerjati v pridelavo zelenjave in žit z višjo vsebnostjo vitaminov, mineralov in sekundarnih snovi, ki so potrebne za organizem in zdravje. Pridelki naj bodo najvišje kakovosti – ne le zunanje, temveč tudi notranje kakovosti, to pa lahko dosežemo s certificirano ekološko pridelavo.
Katere so ključne prednosti doma pridelane, lokalne hrane – tako za kmete in gospodarstvo kot tudi za potrošnike?
Prednosti domače pridelave je veliko, ne le za kmete in gospodarstvo, temveč zlasti za potrošnike in zdravstvo. Pri tem je pomembno, da potrošniki spoštujemo kmete, kmetje pa potrošnike. Zavedati se moramo, da na naših kmetijah, predvsem manjših, ne gre samo za logiko posla, ne gre le za prizadevanje za čim višji donos na hektar, ampak je tu še skrb za rodovitno zemljo, za ohranjanje krajine in tradicije, za obstoj kmetij za naslednje generacije, za krepitev lokalne ekonomije. Vsega tega bogastva uvoženi pridelki in izdelki iz množične pridelave ne prinašajo.
V teh kriznih časih je težko najti delo, brezposelnih je že več kot 124 tisoč ljudi. Ali je kmetovanje lahko ena od možnih rešitev – je lahko dobra priložnost za delo?
Priložnosti za delo v kmetijstvu obstajajo, vendar se bojim, da veliko ljudi v njih ne vidi dolgoročne, trajne zaposlitve ali pa jih je zaradi slabih izkušenj strah prihodnosti. Ko so propadla velika podjetja, kot je bil TAM, so ljudje poskusili s pridelavo zelenjave, vendar so bili zaradi pritiska uvoza in nizkih odkupnih cen kmalu primorani pridelavo opustiti. Žal je poklic kmeta še vedno povezan tudi z negativnimi stereotipi in je pozornosti deležen le v kriznih časih. Vendar pa opažamo, da na terenu prihaja do sprememb: vse več ljudi se zanima za pridelavo in predelavo na kmetiji, vse večje je tudi zanimanje za ekološko kmetovanje. Prodaja domače zelenjave, žit, oljnic in drugih predelanih izdelkov narašča, z dodatnim vložkom dela – neposredno prodajo na kmetiji ali tržnici, s tedenskimi sezonskimi košaricami in s predelavo pa je mogoče doseči tudi višje cene.
Pred dobrima dvema letoma ste združili moči s kmeti iz Slovenskih goric in ustanovili Zadrugo Dobrina, ki temelji na načelu skupnega dela in pravičnega plačila. Bi lahko bila vaša zadruga model spodbujanja kmetijstva za vso državo?
Raziskovalna skupina Urbanih brazd, s katero smo se ukvarjali s trajnostno lokalno preskrbo, je zastavila celosten model pridelave ter trženja lokalnih pridelkov in izdelkov na malih kmetijah, ki jih je globalni trg izločil. Skupaj s kmetijami in z zaposlenimi v zadrugi smo prepričani, da gre za dober model povezovanja kmetij in trženja.
Vaša zadruga je zadruga novega tipa – v čem se razlikujete od klasičnih zadrug, kako delujete?
V zadrugo, ki jo je ustanovilo šest pridelovalcev iz Jurovskega Dola, je danes povezanih že 43 pridelovalcev, ki večinoma prihajajo iz osrednjih Slovenskih goric, oskrbujemo pa 34 javnih zavodov z območja Maribora in bližnje okolice. Ker je poleti, ko so šole zaprte, pridelkov največ, smo maja 2012 razvili tudi sistem tedenskih zabojčkov in lokalne sezonske izdelke ponudili Mariborčanom. Ponujamo tudi kmečki ketering z domačimi dobrotami kmečkih gospodinj. Ugotovili smo namreč, da imamo na območju Slovenskih goric veliko kulinarično bogastvo, ki se prenaša iz roda v rod in te tradicionalne dobrote zdaj ponujamo tudi širši javnosti. Novembra 2012 smo odprli še distribucijski center in trgovino v Mariboru, kjer ponujamo izključno lokalne pridelke in izdelke. Naša zadruga res ni klasična, saj ima v statutu zapisana načela socialnega podjetništva, delamo po načelih pravične trgovine, s kmeti skupaj oblikujemo odkupne cene, spodbujamo pridelavo na malih kmetijah ter potrošnike in kmete ozaveščamo o pomenu lokalne, predvsem ekološke pridelave. Naše delo torej ni samo prodaja pridelkov; velik poudarek namenjamo tudi izobraževanju in razvojnim strategijam – od promocije in izobraževanja potrošnikov do individualne pomoči kmetom na področju tehnologije pridelave, vzdrževanja kakovosti pridelave in trženja.
Z lokalnimi pridelki oskrbujete šole, vrtce, domove za starejše, nekatere trgovine in lokalne prebivalce. Kako povezujete celotno verigo: kako se povezujete s kmeti in z lokalno skupnostjo, s čim ste prepričali tako pridelovalce kot javne ustanove in potrošnike?
Veliko je mogoče doseči z izobraževanjem, dolgoročne rezultate pa predvsem z izkustvenim ozaveščanjem, denimo z delom na vrtu, vzpostavitvijo šolskega ali domačega vrta ali brajde, zasaditvijo sadnega drevja, z individualnimi obiski javnih zavodov, s predstavitvijo primerov dobre prakse … Do kmeta je potrebno stopiti in mu zagotoviti, da bo lahko pridelal nekaj zelenjave, ki jo bo potem tudi po pravični ceni prodal. Vsi vključeni in zaposleni v zadrugi smo prepričani, da je treba delati s srcem, s kmetom, s krajem, z lokalno skupnostjo. Ljudje morajo zaupati, da je hrana kakovostna in da bo zadruga poskrbela za pravičen odkup ter prodajo.
Kaj bi morala storiti država, da bi pobude, kot je vaša, zaživele v večjem obsegu? Da bi spodbudila domačo pridelavo in s tem večjo samooskrbo? Da bi bili lokalni pridelki cenejši in dostopnejši širšemu krogu ljudi? Tako bi državljani dobili lokalno pridelano, varno in zdravo hrano, kmetje pa zaslužek in zagotovljen obstoj.
Veseli bi bili, če bi država v prvih letih delovanja spodbujala predvsem manjše, lokalne oblike povezovanja pridelovalcev, kot je naša zadruga, ki jo radi navajajo kot primer dobre prakse. Največ bomo naredili z ozaveščanjem potrošnikov, s povezovanjem pridelovalcev na trgu in z večjim obsegom pridelave. Strokovna javnost, svetovalna služba, kmetje in znanstvenoraziskovalni delavci Ministrstvo za kmetijstvo in okolje že dalj časa obveščamo o težavah, s katerimi se srečujemo na terenu. Dali smo tudi konkretne pobude za povečevanje samooskrbe in opozorili na potrebo po mehanizmih za pomoč malim kmetijam in pridelkom, za katerimi ne stoji samo posel, temveč naša prihodnost. Zdaj je primeren čas, da te spremembe vključijo v programsko obdobje kmetijske politike 2014–2020.
S tovrstnimi spremembami bi se lahko na tem področju približali Avstriji, kjer država skrbi za svoje kmete in potrošnike, "jesti lokalno" pa je nekaj povsem običajnega.
V Avstriji so trgovine prednostno založene z domačimi pridelki, šele nato posegajo po uvoženih. To bi nam moralo biti za zgled. Zavedeti se bomo morali, da nič ne zraste v trgovini in da na kmetiji nič ne zraste samo od sebe. Potrošnike je treba naučiti, da bodo hrano iskali pri najbližjem kmetu in da jesti lokalno pomeni posegati po sezonski hrani. To pa dolgoročno prinaša tudi krepitev lokalne ekonomije.
